Lükáč 20
20
XX. TÁL.
I. Kristuša od Ivanovoga krsta pitanje 1–8.
II. Od lüdomorski delavcov goric 9–18.
III. Od Casarove dáče 19–26.
IV. Sadduceušov nespametno pitanje od gori stanenjá 27–40.
V. Krist. pitanje od Dávidovoga Siná 41–47.
I.
1I zgodilo se je vu ednom oni dnévov, gda bi včio on lüdstvo vu cérkvi i Evangeliom bi nazveščávao, pristôpili so vládnicke popovski, i pisáčke z tími stariši. 2I erčéjo njemi govoréči: povej nám, vu kákšoj oblásti eta činiš? ali što je tisti, kí ti je tô oblást dáo? 3Odgovoréči pa erčé njim: i jas bom vás edno rêč pitao, i povête mi. 4Krst Ivana jeli je z nébe bio, ali pá z lüdi? 5Oni so pa premetávali med sebom govoréči: kâ či erčémo: z nébe, erčé: zakaj ste pa njemi nej vervali? 6Či pa erčémo: z lüdi, vse lüdstvo bode nás kamenüvalo; ár za gvüšno verje, ká je Ivan prorok bio. 7I odgovorili so: neznamo, odkud. 8I Jezuš erčé njim: niti jas ne povêm vám, vu kákšoj oblásti eta činim.
II.
9Záčao je pa lüdstvi praviti eto príliko: človek níki je zasádo gorice, i vö je je dáo delavcom, i odíšao je, i tam je bio zadosta vrêmena. 10I vu vrêmeni brátve poslao je k tim delavcom slugo, naj njemi z sáda ti goríc dájo. Ti delavci so ga pa zbili i odposlali so ga práznoga. 11I gori je djáo, ka i drügoga slugo pošle; oni so pa i toga zbili i geto so ga ošpotali, odposlali so ga práznoga. 12I gori je djáo, ka i trétjega pošle; oni so pa i toga oranili, ino so ga vö vrgli. 13Erčé pa Gospôd ti goríc: ka bom činio? Pošlem Siná mojega, toga lüblénoga, lekaj se toga, vidôči, zastôpijo. 14Gda bi ga pa ti delavci vidili, premišlávali so si med sebom govoréči: ete je te öročnik; hodte, bujmo ga, naj naša bode öročína. 15I vö so ga vrgli z goríc i bujli so ga. Ka bode záto njim činio te gospôd ti goríc? 16Pride i pogübí te delavce i dá gorice drügim. Šteri so eto čüli, erkli so: obari Bôg. 17On se pa zglednovši na njé erčé: ka je tak eto, ka je písano: kamen, šteroga so zidárje zavrgli, té je včinjeni glavič voglá. 18Vsáki, kí spádne na on kamen, vküp se zmoždži na koga pa té kamen spadne, razdrobi ga.
III.
19I ískali so vládnicke popovski i pisáčke, gori na njega roké vržti vu onoj vöri; i bojali so se lüdstva, ár so spoznali, ka je prôti njim pravo tô príliko. 20I kebzüjôči na njega poslali so zasidávce, kí so se skažüvali, ka so oni pravični. 21I pítali so ga govoréči: Vučitel, známo, kâ ednáko gučíš i včíš, i ne preštímaš obrâz; nego vu ístini včíš pôt Božo. 22Slobodno je nám Casari dáčo dati, ali nej? 23Na pamet je pa vzéo njihovo jálnost i erčé njim: ka me sküšávate? 24Pokážte mi eden denár; koga má kêp i napisek? Odgovoréči pa erkli so: Casarov. 25On pa njim erčé: dájte záto, štera so Casarova, Casari, i štera so Boža, Bôgi. 26I nej so ga mogli zapopádnoti vu rêči pred lüdstvom, i čüdivajôči se nad odgovorom njegovim, múčali so.
IV.
27Pridôči pa níki z Sadduceušov, (ki prôti gučíjo, ka gori stanenjá nejga) pítali so ga. 28Govoréči: Vučitel, Môšeš nám je písao: či šteroga brat merjé majôči ženo i on brezi decé vmerjé, naj vzeme brat njegov to ženo, i pobüdi semen brati svojemi. 29Sedem bratov je pa bilô; i te prvi si je vzéo ženo i mr’ô je brezi decé. 30I vzéo je te drügi to ženo, i té je mr’ô brezi decé. 31I te trétji jo je vzéo, i té je mr’ô brezi decé. 32Obslêdnjim pa vsê mrla je i ta žena. 33Záto vu gori stanenjê šteroga tê bode žena? ár sedem je ji jo melo za ženo. 34I odogovoréči erčé njim Jezuš: sinovje etoga svêta se ženijo i k môži dávajo. 35Kí pa bode vrêdni preštímani naj ovo vekivečnost vzemejo i gori stanenjé z mrtvi; niti se ne bodo ženili, niti ne bodo k môži dávale. 36Ár niti mrêti več ne moro. Ár priglíhni bodo k angelom, i sinovje Boži so, gori stanenjá sinovje bodôči. 37Ka pa gori stánejo ti mrtvi, i Môšeš je znamenüvao pri ščípki, gda právi, ka je Gospôd Bôg Abrahámov, i Bôg Ižaákov, i Bôg Jákobov. 38Bôg je pa nej ti mrtvi, nego živi; ár vsi njemi živéjo. 39Odgovoréči pa níki z pisáčov erkli so: Vučitel, dobro práviš. 40Nej so ga pa smeli več nikaj pítati.
V.
41Erčé pa njim: kakda právijo Kristuša Sina Dávidovoga bidti? 42I on Dávid velí vu knigaj Žoltárski: erkao je Gospôd Gospodi mojemi: sedi si z dêsne moje. 43Dokeč položim nepriátele tvoje na podnogáonico nôg tvoji. 44Dávid ga tak za Gospôda zové, i kakda je Sin njegov? 45Erčé pa vučeníkom svojim tak, da ga je vse lüdstvo čülo. 46Varte se od pisáčov, kí ščéjo hoditi vu dúgom gvanti, i lübijo poklánjanje na placê, i prêdnje stôce vu správiščaj, i prednje sedênje vu goščenjê. 47Kí požérajo hiže vdovic pod obrázom dúgoga molenjá. Eti vzemejo žmetnêšo sôdbo.
Currently Selected:
Lükáč 20: PREK28
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
Lükáč 20
20
XX. TÁL.
I. Kristuša od Ivanovoga krsta pitanje 1–8.
II. Od lüdomorski delavcov goric 9–18.
III. Od Casarove dáče 19–26.
IV. Sadduceušov nespametno pitanje od gori stanenjá 27–40.
V. Krist. pitanje od Dávidovoga Siná 41–47.
I.
1I zgodilo se je vu ednom oni dnévov, gda bi včio on lüdstvo vu cérkvi i Evangeliom bi nazveščávao, pristôpili so vládnicke popovski, i pisáčke z tími stariši. 2I erčéjo njemi govoréči: povej nám, vu kákšoj oblásti eta činiš? ali što je tisti, kí ti je tô oblást dáo? 3Odgovoréči pa erčé njim: i jas bom vás edno rêč pitao, i povête mi. 4Krst Ivana jeli je z nébe bio, ali pá z lüdi? 5Oni so pa premetávali med sebom govoréči: kâ či erčémo: z nébe, erčé: zakaj ste pa njemi nej vervali? 6Či pa erčémo: z lüdi, vse lüdstvo bode nás kamenüvalo; ár za gvüšno verje, ká je Ivan prorok bio. 7I odgovorili so: neznamo, odkud. 8I Jezuš erčé njim: niti jas ne povêm vám, vu kákšoj oblásti eta činim.
II.
9Záčao je pa lüdstvi praviti eto príliko: človek níki je zasádo gorice, i vö je je dáo delavcom, i odíšao je, i tam je bio zadosta vrêmena. 10I vu vrêmeni brátve poslao je k tim delavcom slugo, naj njemi z sáda ti goríc dájo. Ti delavci so ga pa zbili i odposlali so ga práznoga. 11I gori je djáo, ka i drügoga slugo pošle; oni so pa i toga zbili i geto so ga ošpotali, odposlali so ga práznoga. 12I gori je djáo, ka i trétjega pošle; oni so pa i toga oranili, ino so ga vö vrgli. 13Erčé pa Gospôd ti goríc: ka bom činio? Pošlem Siná mojega, toga lüblénoga, lekaj se toga, vidôči, zastôpijo. 14Gda bi ga pa ti delavci vidili, premišlávali so si med sebom govoréči: ete je te öročnik; hodte, bujmo ga, naj naša bode öročína. 15I vö so ga vrgli z goríc i bujli so ga. Ka bode záto njim činio te gospôd ti goríc? 16Pride i pogübí te delavce i dá gorice drügim. Šteri so eto čüli, erkli so: obari Bôg. 17On se pa zglednovši na njé erčé: ka je tak eto, ka je písano: kamen, šteroga so zidárje zavrgli, té je včinjeni glavič voglá. 18Vsáki, kí spádne na on kamen, vküp se zmoždži na koga pa té kamen spadne, razdrobi ga.
III.
19I ískali so vládnicke popovski i pisáčke, gori na njega roké vržti vu onoj vöri; i bojali so se lüdstva, ár so spoznali, ka je prôti njim pravo tô príliko. 20I kebzüjôči na njega poslali so zasidávce, kí so se skažüvali, ka so oni pravični. 21I pítali so ga govoréči: Vučitel, známo, kâ ednáko gučíš i včíš, i ne preštímaš obrâz; nego vu ístini včíš pôt Božo. 22Slobodno je nám Casari dáčo dati, ali nej? 23Na pamet je pa vzéo njihovo jálnost i erčé njim: ka me sküšávate? 24Pokážte mi eden denár; koga má kêp i napisek? Odgovoréči pa erkli so: Casarov. 25On pa njim erčé: dájte záto, štera so Casarova, Casari, i štera so Boža, Bôgi. 26I nej so ga mogli zapopádnoti vu rêči pred lüdstvom, i čüdivajôči se nad odgovorom njegovim, múčali so.
IV.
27Pridôči pa níki z Sadduceušov, (ki prôti gučíjo, ka gori stanenjá nejga) pítali so ga. 28Govoréči: Vučitel, Môšeš nám je písao: či šteroga brat merjé majôči ženo i on brezi decé vmerjé, naj vzeme brat njegov to ženo, i pobüdi semen brati svojemi. 29Sedem bratov je pa bilô; i te prvi si je vzéo ženo i mr’ô je brezi decé. 30I vzéo je te drügi to ženo, i té je mr’ô brezi decé. 31I te trétji jo je vzéo, i té je mr’ô brezi decé. 32Obslêdnjim pa vsê mrla je i ta žena. 33Záto vu gori stanenjê šteroga tê bode žena? ár sedem je ji jo melo za ženo. 34I odogovoréči erčé njim Jezuš: sinovje etoga svêta se ženijo i k môži dávajo. 35Kí pa bode vrêdni preštímani naj ovo vekivečnost vzemejo i gori stanenjé z mrtvi; niti se ne bodo ženili, niti ne bodo k môži dávale. 36Ár niti mrêti več ne moro. Ár priglíhni bodo k angelom, i sinovje Boži so, gori stanenjá sinovje bodôči. 37Ka pa gori stánejo ti mrtvi, i Môšeš je znamenüvao pri ščípki, gda právi, ka je Gospôd Bôg Abrahámov, i Bôg Ižaákov, i Bôg Jákobov. 38Bôg je pa nej ti mrtvi, nego živi; ár vsi njemi živéjo. 39Odgovoréči pa níki z pisáčov erkli so: Vučitel, dobro práviš. 40Nej so ga pa smeli več nikaj pítati.
V.
41Erčé pa njim: kakda právijo Kristuša Sina Dávidovoga bidti? 42I on Dávid velí vu knigaj Žoltárski: erkao je Gospôd Gospodi mojemi: sedi si z dêsne moje. 43Dokeč položim nepriátele tvoje na podnogáonico nôg tvoji. 44Dávid ga tak za Gospôda zové, i kakda je Sin njegov? 45Erčé pa vučeníkom svojim tak, da ga je vse lüdstvo čülo. 46Varte se od pisáčov, kí ščéjo hoditi vu dúgom gvanti, i lübijo poklánjanje na placê, i prêdnje stôce vu správiščaj, i prednje sedênje vu goščenjê. 47Kí požérajo hiže vdovic pod obrázom dúgoga molenjá. Eti vzemejo žmetnêšo sôdbo.
Currently Selected:
:
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!