1 Mojzes 15
15
Božje obljube in zaveza
1Po teh dogodkih je v prikazni Gospod nagovoril Abrama takole: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« 2Abram je odgovoril: »Gospod Bog, kaj mi boš dal, ko odhajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliezer?« 3Dalje je rekel Abram: »Glej, meni nisi dal zaroda, in glej, moj domači hlapec bo moj dedič.« 4A glej, Gospodova beseda mu je rekla: »Ne bo tvoj dedič ta, ampak tisti, ki bo izšel od tebe, bo tvoj dedič.« 5Povedel ga je pod milo nebo in mu rekel: »Ozri se v nebo in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Dalje mu je rekel: »Toliko bo tvojega zaroda.« 6Veroval je Gospodu in ta mu je štel to v pravičnost.#15,6 v pravičnost. Abrahamova vera je zaupanje v božjo obljubo, ki se, človeško gledano, ne more izpolniti. Tako zaupanje je zaslužno in ga je Bog štel Abrahamu v pravičnost. Abraham je bil spoznan za pravičnega po veri in ne po delih postave, Rim 4,1sl.; Gal 3,6; toda ta vera določa ravnanje, je temelj dejavnosti, prim. Jak 2,22–23.
7Potem mu je dejal: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura na Kaldejskem, da ti dam to deželo v tvojo posest.« 8Odgovoril je: »Gospod Bog, po čem naj spoznam, da jo dobim v posest?« 9Rekel mu je: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega ovna, grlico in mladega goloba!« 10Vzel je zanj vse te živali, jih razpolovil po sredi ter položil polovici eno nasproti drugi; ptic pa ni razpolovil. 11In ptice roparice so se spuščale na trupla živali, Abram pa jih je odganjal.
12Ko se je sonce nagibalo k zatonu, je Abrama objelo spanje in glej, groza, velika temota ga je obšla. 13Tedaj je rekel Abramu: »Vedi dobro, da bodo tvoji potomci tujci v deželi, ki ne bo njihova, in sužnji in stiskani štiristo let. 14A tudi narodu, ki mu bodo sužnji, bom sodil. Potem bodo odšli z velikim imetjem. 15Ti pa pojdeš v miru k svojim očetom, pokopan boš v lepi starosti. 16V četrtem rodu se povrnejo sem; kajti hudobija Amorejcev še ni dopolnjena.«
17Ko pa je sonce zašlo in je nastala gosta tema, glej, kakor kadeča se peč in goreča plamenica je šlo med temi razpolovljenimi živalmi! 18Tisti dan je sklenil Gospod zavezo z Abramom, govoreč: »Tvojemu zarodu dam to deželo od egiptovske reke do velike reke, reke Evfrata, 19Kinejce, Kenezejce, Kedmonejce, 20Hetejce, Ferezejce, Rafaime, 21Amorejce, Kanaance, Gergesejce in Jebusejce.«
Currently Selected:
1 Mojzes 15: EKU
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
EKU © 1974 United Bible Societies, © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
1 Mojzes 15
15
Božje obljube in zaveza
1Po teh dogodkih je v prikazni Gospod nagovoril Abrama takole: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« 2Abram je odgovoril: »Gospod Bog, kaj mi boš dal, ko odhajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliezer?« 3Dalje je rekel Abram: »Glej, meni nisi dal zaroda, in glej, moj domači hlapec bo moj dedič.« 4A glej, Gospodova beseda mu je rekla: »Ne bo tvoj dedič ta, ampak tisti, ki bo izšel od tebe, bo tvoj dedič.« 5Povedel ga je pod milo nebo in mu rekel: »Ozri se v nebo in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Dalje mu je rekel: »Toliko bo tvojega zaroda.« 6Veroval je Gospodu in ta mu je štel to v pravičnost.#15,6 v pravičnost. Abrahamova vera je zaupanje v božjo obljubo, ki se, človeško gledano, ne more izpolniti. Tako zaupanje je zaslužno in ga je Bog štel Abrahamu v pravičnost. Abraham je bil spoznan za pravičnega po veri in ne po delih postave, Rim 4,1sl.; Gal 3,6; toda ta vera določa ravnanje, je temelj dejavnosti, prim. Jak 2,22–23.
7Potem mu je dejal: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura na Kaldejskem, da ti dam to deželo v tvojo posest.« 8Odgovoril je: »Gospod Bog, po čem naj spoznam, da jo dobim v posest?« 9Rekel mu je: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega ovna, grlico in mladega goloba!« 10Vzel je zanj vse te živali, jih razpolovil po sredi ter položil polovici eno nasproti drugi; ptic pa ni razpolovil. 11In ptice roparice so se spuščale na trupla živali, Abram pa jih je odganjal.
12Ko se je sonce nagibalo k zatonu, je Abrama objelo spanje in glej, groza, velika temota ga je obšla. 13Tedaj je rekel Abramu: »Vedi dobro, da bodo tvoji potomci tujci v deželi, ki ne bo njihova, in sužnji in stiskani štiristo let. 14A tudi narodu, ki mu bodo sužnji, bom sodil. Potem bodo odšli z velikim imetjem. 15Ti pa pojdeš v miru k svojim očetom, pokopan boš v lepi starosti. 16V četrtem rodu se povrnejo sem; kajti hudobija Amorejcev še ni dopolnjena.«
17Ko pa je sonce zašlo in je nastala gosta tema, glej, kakor kadeča se peč in goreča plamenica je šlo med temi razpolovljenimi živalmi! 18Tisti dan je sklenil Gospod zavezo z Abramom, govoreč: »Tvojemu zarodu dam to deželo od egiptovske reke do velike reke, reke Evfrata, 19Kinejce, Kenezejce, Kedmonejce, 20Hetejce, Ferezejce, Rafaime, 21Amorejce, Kanaance, Gergesejce in Jebusejce.«
Currently Selected:
:
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
EKU © 1974 United Bible Societies, © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!