Janez 4
4
Jezus in Samarijanka
1Ko je torej Jezus zvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kakor Janez – 2čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci, – 3je zapustil Judejo in spet prišel v Galilejo. 4Moral je iti skozi Samaríjo. 5Dospel je torej v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, nedaleč od posesti, ki jo je dal Jakob svojemu sinu Jožefu. 6Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je sédel kar k studencu. Bilo je okrog šeste ure. 7Tedaj pride neka žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji reče: »Daj mi piti!« 8Njegovi učenci so bili odšli v mesto, da bi nakupili živeža. 9Samarijanka mu odvrne: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč ne marajo imeti stika s Samarijani). 10Jezus ji odgovori:
»Če bi poznala božji dar in kdo je, ki ti pravi:
‘Daj mi piti,’
bi ga ti prosila
in dal bi ti žive vode.«
11Žena mu reče: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Odkod imaš torej živo vodo? 12Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil sam, njegovi sinovi in njegova živina?« 13Jezus ji odvrne:
»Vsak, ki pije to vodo,
bo spet žejen.
14Kdor pa bo pil vodo, ki mu jo bom dal jaz,
ne bo nikoli žejen,
ampak bo voda, ki mu jo bom dal,
postala v njem vrelec vode,
ki žubori v večno življenje.«
15Žena mu reče: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in mi ne bo treba hoditi semkaj zajemat.«
16Odvrne ji: »Pojdi in pokliči svojega moža in se vrni!« 17Žena mu odgovori: »Nimam moža.« Jezus ji reče: »Dobro si rekla: ‘Nimam moža;’ 18kajti pet mož si imela, in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« 19Žena mu odvrne: »Gospod, vidim, da si prerok. 20Naši očetje so molili na tej gori, vi pa pravite, da je v Jeruzalemu kraj, kjer je treba moliti.« 21Jezus ji pravi:
»Veruj mi, žena, da pride ura,
ko ne bodo molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu.
22Vi molite, česar ne poznate,
mi pa molimo, kar poznamo,
kajti zveličanje pride od Judov.
23Pride pa ura in je že zdaj,
ko bodo pravi častilci molili Očeta
v duhu in resnici.
Prav takih molilcev si namreč želi Oče.
24Bog je duh,
in kateri ga molijo,
ga morajo moliti v duhu in resnici.«
25Žena mu odvrne: »Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus. Ko pride, nam bo vse oznanil.« 26Jezus ji odgovori: »Jaz sem; jaz, ki govorim s teboj.«
27Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar ga nobeden ni vprašal: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« 28Tedaj je žena odložila vrč, odhitela v mesto in pripovedovala ljudem: 29»Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Kristus?« 30Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.
31Medtem so ga učenci silili in govorili: »Učitelj, jej!« 32Rekel jim je: »Jaz uživam hrano, ki je vi ne poznate.« 33Učenci so se tedaj spraševali: »Menda mu ni kdo prinesel jesti?« 34Jezus jim je rekel:
»Moja jed je,
da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal,
in dovršim njegovo delo.
35Ali ne pravite vi:
‘Še štiri mesece in žetev je tu.’?
Jaz pa vam pravim:
povzdignite oči in poglejte polja,
da so zrela za žetev.
36Žanjec prejema plačilo
in spravlja pridelek za večno življenje,
da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec.
37V tem je pregovor resničen:
‘Eden seje, drugi žanje.’
38Poslal sem vas, da boste poželi,
za kar se niste trudili.
Drugi so se trudili,
vi pa pobirate sadove njihovega dela.«
39Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi besed žene: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« 40Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj bi ostal pri njih; in ostal je tam dva dni. 41Tedaj jih je zaradi njegove besede še veliko več začelo verovati. 42Ženi pa so rekli: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja. Sami smo ga namreč slišali in vemo, da je on zares zveličar sveta.«
Jezus ozdravi uradnikovega sina
(Mt 8,5–13; Lk 7,1–10)
43Po teh dveh dneh je šel od tam proti Galileji. 44Jezus je sicer sam rekel, da prerok ne uživa časti v domačem kraju. 45Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je ob prazniku storil v Jeruzalemu; tudi sami so bili namreč za praznik tam.
46Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil spremenil vodo v vino. V Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. 47Ko je zvedel, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. 48Jezus mu je rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« 49Uradnik mu reče: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umrje.« 50Jezus mu odvrne: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus in odšel. 51Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in sporočili: »Tvoj sin živi.« 52Vprašal jih je, katero uro mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmih ga je mrzlica pustila.«
53Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« Veroval je sam in vsi njegovi domači. 54To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.
Currently Selected:
Janez 4: JUB
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
JUB © 1990 United Bible Societies, izdalo Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
Janez 4
4
Jezus in Samarijanka
1Ko je torej Jezus zvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kakor Janez – 2čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci, – 3je zapustil Judejo in spet prišel v Galilejo. 4Moral je iti skozi Samaríjo. 5Dospel je torej v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, nedaleč od posesti, ki jo je dal Jakob svojemu sinu Jožefu. 6Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je sédel kar k studencu. Bilo je okrog šeste ure. 7Tedaj pride neka žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji reče: »Daj mi piti!« 8Njegovi učenci so bili odšli v mesto, da bi nakupili živeža. 9Samarijanka mu odvrne: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč ne marajo imeti stika s Samarijani). 10Jezus ji odgovori:
»Če bi poznala božji dar in kdo je, ki ti pravi:
‘Daj mi piti,’
bi ga ti prosila
in dal bi ti žive vode.«
11Žena mu reče: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Odkod imaš torej živo vodo? 12Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil sam, njegovi sinovi in njegova živina?« 13Jezus ji odvrne:
»Vsak, ki pije to vodo,
bo spet žejen.
14Kdor pa bo pil vodo, ki mu jo bom dal jaz,
ne bo nikoli žejen,
ampak bo voda, ki mu jo bom dal,
postala v njem vrelec vode,
ki žubori v večno življenje.«
15Žena mu reče: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in mi ne bo treba hoditi semkaj zajemat.«
16Odvrne ji: »Pojdi in pokliči svojega moža in se vrni!« 17Žena mu odgovori: »Nimam moža.« Jezus ji reče: »Dobro si rekla: ‘Nimam moža;’ 18kajti pet mož si imela, in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« 19Žena mu odvrne: »Gospod, vidim, da si prerok. 20Naši očetje so molili na tej gori, vi pa pravite, da je v Jeruzalemu kraj, kjer je treba moliti.« 21Jezus ji pravi:
»Veruj mi, žena, da pride ura,
ko ne bodo molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu.
22Vi molite, česar ne poznate,
mi pa molimo, kar poznamo,
kajti zveličanje pride od Judov.
23Pride pa ura in je že zdaj,
ko bodo pravi častilci molili Očeta
v duhu in resnici.
Prav takih molilcev si namreč želi Oče.
24Bog je duh,
in kateri ga molijo,
ga morajo moliti v duhu in resnici.«
25Žena mu odvrne: »Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus. Ko pride, nam bo vse oznanil.« 26Jezus ji odgovori: »Jaz sem; jaz, ki govorim s teboj.«
27Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar ga nobeden ni vprašal: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« 28Tedaj je žena odložila vrč, odhitela v mesto in pripovedovala ljudem: 29»Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Kristus?« 30Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.
31Medtem so ga učenci silili in govorili: »Učitelj, jej!« 32Rekel jim je: »Jaz uživam hrano, ki je vi ne poznate.« 33Učenci so se tedaj spraševali: »Menda mu ni kdo prinesel jesti?« 34Jezus jim je rekel:
»Moja jed je,
da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal,
in dovršim njegovo delo.
35Ali ne pravite vi:
‘Še štiri mesece in žetev je tu.’?
Jaz pa vam pravim:
povzdignite oči in poglejte polja,
da so zrela za žetev.
36Žanjec prejema plačilo
in spravlja pridelek za večno življenje,
da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec.
37V tem je pregovor resničen:
‘Eden seje, drugi žanje.’
38Poslal sem vas, da boste poželi,
za kar se niste trudili.
Drugi so se trudili,
vi pa pobirate sadove njihovega dela.«
39Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi besed žene: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« 40Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj bi ostal pri njih; in ostal je tam dva dni. 41Tedaj jih je zaradi njegove besede še veliko več začelo verovati. 42Ženi pa so rekli: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja. Sami smo ga namreč slišali in vemo, da je on zares zveličar sveta.«
Jezus ozdravi uradnikovega sina
(Mt 8,5–13; Lk 7,1–10)
43Po teh dveh dneh je šel od tam proti Galileji. 44Jezus je sicer sam rekel, da prerok ne uživa časti v domačem kraju. 45Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je ob prazniku storil v Jeruzalemu; tudi sami so bili namreč za praznik tam.
46Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil spremenil vodo v vino. V Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. 47Ko je zvedel, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. 48Jezus mu je rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« 49Uradnik mu reče: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umrje.« 50Jezus mu odvrne: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus in odšel. 51Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in sporočili: »Tvoj sin živi.« 52Vprašal jih je, katero uro mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmih ga je mrzlica pustila.«
53Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« Veroval je sam in vsi njegovi domači. 54To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.
Currently Selected:
:
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
JUB © 1990 United Bible Societies, izdalo Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!