Jánoš 4
4
IV. TÁL.
I. Kristuš z Šamaritánskov ženov guči 1–27.
II. Šamaritánuške se povrnejo 28–42.
III. Kristuša Galileánci gori primlejo 43–45.
IV. Králevskoga človeka siná zvráči 46–54.
I.
1Záto, gda bi spoznao Gospôd, kâ so čüli Farizeuške, kâ Jezuš več vučeníkov vdábla i krsčáva, liki Ivan. 2(Či gli je Jezuš sám nej krsto, nego vučenícke njegovi.) 3Nihao je Judeo, i odíšao je páli vu Galileo. 4Potrêbno njemi je pa bilô idti prêk Šamárie. 5Prišao je záto vu mesto Šamárie, štero se právi Šihár, blüzi k tistoj držéli, štero je dáo Jákob Jóžefi, síni svojemi. 6Bio je pa tam stüdenec Jákobov. Jezuš záto, gda bi obtrüdo na pôti, doli si je seo tam pri stüdenci; bilo je pa eto, liki okôli šéste vöre. 7Príde edna žena z Šamárie zaímat vodô. Velí pa njê Jezuš: dáj mi piti. 8Ár so njegovi vučenícke odíšli vu mesto, kâ bi kâ hráne küpili. 9Velí njemi záto ta žena Šamaritánska: kakda tí, Židov bodôči, od mene piti prosiš, geto sem jas Šamaritánska žena? Ár Židovje ne živéjo z Šamaritáncami. 10Odgôvoro je Jezuš i erčé njê: da bi znála dár Boži, i što je té, kí tebi velí: dáj mi piti; tí bi prosila njega, i on bi ti dáo živo vodô. 11Velí njemi ta žena: Gospodne, ni zaimala nemaš, i stüdenec je globoki; odkud záto máš živo vodô? 12Jeli si tí vékši od očé našega Jákoba, kí je nám dáo té stüdenec, i sám je ž njega pio i sinovje njegovi i márha njegova? 13Odgôvoro je Jezuš i erkao ji je: vsáki, kí pijé z ete vodé, ožéja páli. 14Kí pa pijé z vodé, štero njemi jas dám, ne ožíja na veke; nego ta voda, štero njemi jas dám, bode vu njem stüdenec vrejôče vodé na žítek vekivečni. 15Velí njemi ta žena: Gospodne, dáj mi tô vodô, naj ne žéjam, niti ne hodim esi zaímat. 16Velí njê Jezuš: idi, zovi možá tvojega, i prídi esi. 17Odgovorí ta žena i erčé: nemam možá. Erčé njê Jezuš: dobro velíš, kâ možá nemaš. 18Ár si pét možôv mêla; i šteroga zdaj máš, nej je tvoj môž, tô si istino právila. 19Velí njemi ta žena: Gospodne, vídim, ka si ti prorok. 20Očevje naši so na etom brêgi molili Bogá; i ví velíte, kâ je v Jerušálemi mesto, gde trbê moliti. 21Velí njê Jezuš: žena, veri meni, kâ príde vöra, gda ní na etom brêgi, ni vu Jerušálemi ne bodte molili Očo. 22Ví molite, šteroga neznate; mí molimo, šteroga známo záto, kâ je zveličanje z Židovov. 23Ali príde vöra i zdaj je, gda ti ístinski molitvárje molili bodo Očo vu Dühi i v ístini. Ár i Oča tákše íšče, naj ga molijo. 24Bôg je Düh; i ki ga molijo, vu Dühi i v istini ga morejo moliti. 25Velí njemi ta žena: znám, kâ Meššiáš príde, kí se velí Kristuš. Gda on príde, nazvêsti nám vsa. 26Velí njê Jezuš: jas sem, kí z tebom gučím. 27I nad têm so prišli vučenícke njegovi, i čüdivali so se, kâ je z ženôv gúčao; dönok je nišče nej erkao, ka spitávaš, ali ka gučíš žnjôv?
II.
28Nihála je záto ta žena svoj vrč, i odíšla je vu mesto, i velí tim lüdém: 29Pojdte, poglednite človeka, kí mi je vsa povedao, kakoli sem včiníla, jeli je nej on Kristuš? 30Vö so šli záto z mesta, i prišli so k njemi. 31Med têm so ga pa prosili vučenícke govoréči: Rabbi, jej. 32On njim pa erčé: mám jas jesti hráno, štero vi neznate. 33Pravili so záto vučenícke eden drügomi: jeli njemi je što prinesao jesti? 34Velí njim Jezuš: moja hrána je, naj činim tistoga volo, šteri me je poslao, i dokončam njegovo delo. 35Ne právite vi, kâ so ešče štirje mêseci, i potom žétva príde? Ovo velim vám, prizdignite očí vaše, i glédajte držéle, ár so že bêle k žétvi. 36I, ki ženja, nájem vzeme, i správi sád na žitek vekivečni, naj se, i kí sêja, k časi radüje, i kí ženja. 37Ár v tom je ta rêč istinska, kâ je drügi, kí sêja, i drügi je, kí ženja. 38Jas sem vás poslao žet, štero ste nej ví delali; drügi so delali, i ví ste šli notri vu njihovo delo. 39Z mêsta onoga so pa vnôgi z Šamaritánušov vervali vu njem za volo rêči te žené, svedočéče: kâ mi je praj vsa povedao, štera sem včiníla. 40Gda bi záto prišli k njemi ti Šamaritánuške, prosili so ga, naj pri njih ostáne. I ostano je tam dvá dní. 41I dosta več ji je vervalo za volo rêči njegove. 42I toj ženi so pravili: kâ nej več za tvojega guča volo verjemo. Ár smo samí čüli, i známo, kâ je ete zaistino te zveličitel svêta, Kristuš.
III.
43Po dvê dnévi je pa vö šô od tistec, i odíšao je vu Galileo. 44Ár je sám Jezuš svedočo, kâ prorok vu lastívnoj domovini nema poštenjá. 45Záto, gda bi prišao vu Galileo, prijéli so ga Galileánci, liki, ki so vsa vidili, ka je včíno v Jerušálemi vu svétki. Ár so i oni prišli na svétek.
IV.
46Prišao je záto Jezuš pá vu Káno Galilee, gde je včino z vodé vino. I bio je níki králíčni človek, šteroga sin je betežen bio vu Kapernaumi. 47Té slíšavši, kâ je Jezuš prišao z Judee vu Galileo, šô je k njemi i proso ga je, ka bi doli šô, i zvráčo bi siná njegovoga, ár je že vmirao. 48Erčé záto Jezuš njemi: či znamênja i čüda ne vidite, ne verjete. 49Velí njemi te králíčni človek: Gospodne, hodi doli prvle, liki merjé sin moj. 50Velí njemi Jezuš: idi, sin tvoj živé. I vervao je te človek toj rêči, štero njemi je Jezuš erkao, i odíšao je. 51Gda bi pa že doli šô, slugi njegovi so pred njega pribêžali i nazvêstili so njemi, govoréči: sin tvoj živé. 52Zvedávao je záto od njih vöro, v šteroj njemi je ležê grátalo. I erkli so njemi: včeraj okôli sédme vöre ga je nihála tréšlika. 53Spoznao je záto te oča, kâ je vu onoj vöri tô bilô, vu šteroj je njemi erkao Jezuš, kâ sin tvoj živé. I vervao je on i hiža njegova cêla. 54Tô je pá drügo znamênje včíno Jezuš, gda je prišao z Judee vu Galileo.
S'ha seleccionat:
Jánoš 4: PREK28
Subratllat
Comparteix
Copia
Vols que els teus subratllats es desin a tots els teus dispositius? Registra't o inicia sessió
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
Jánoš 4
4
IV. TÁL.
I. Kristuš z Šamaritánskov ženov guči 1–27.
II. Šamaritánuške se povrnejo 28–42.
III. Kristuša Galileánci gori primlejo 43–45.
IV. Králevskoga človeka siná zvráči 46–54.
I.
1Záto, gda bi spoznao Gospôd, kâ so čüli Farizeuške, kâ Jezuš več vučeníkov vdábla i krsčáva, liki Ivan. 2(Či gli je Jezuš sám nej krsto, nego vučenícke njegovi.) 3Nihao je Judeo, i odíšao je páli vu Galileo. 4Potrêbno njemi je pa bilô idti prêk Šamárie. 5Prišao je záto vu mesto Šamárie, štero se právi Šihár, blüzi k tistoj držéli, štero je dáo Jákob Jóžefi, síni svojemi. 6Bio je pa tam stüdenec Jákobov. Jezuš záto, gda bi obtrüdo na pôti, doli si je seo tam pri stüdenci; bilo je pa eto, liki okôli šéste vöre. 7Príde edna žena z Šamárie zaímat vodô. Velí pa njê Jezuš: dáj mi piti. 8Ár so njegovi vučenícke odíšli vu mesto, kâ bi kâ hráne küpili. 9Velí njemi záto ta žena Šamaritánska: kakda tí, Židov bodôči, od mene piti prosiš, geto sem jas Šamaritánska žena? Ár Židovje ne živéjo z Šamaritáncami. 10Odgôvoro je Jezuš i erčé njê: da bi znála dár Boži, i što je té, kí tebi velí: dáj mi piti; tí bi prosila njega, i on bi ti dáo živo vodô. 11Velí njemi ta žena: Gospodne, ni zaimala nemaš, i stüdenec je globoki; odkud záto máš živo vodô? 12Jeli si tí vékši od očé našega Jákoba, kí je nám dáo té stüdenec, i sám je ž njega pio i sinovje njegovi i márha njegova? 13Odgôvoro je Jezuš i erkao ji je: vsáki, kí pijé z ete vodé, ožéja páli. 14Kí pa pijé z vodé, štero njemi jas dám, ne ožíja na veke; nego ta voda, štero njemi jas dám, bode vu njem stüdenec vrejôče vodé na žítek vekivečni. 15Velí njemi ta žena: Gospodne, dáj mi tô vodô, naj ne žéjam, niti ne hodim esi zaímat. 16Velí njê Jezuš: idi, zovi možá tvojega, i prídi esi. 17Odgovorí ta žena i erčé: nemam možá. Erčé njê Jezuš: dobro velíš, kâ možá nemaš. 18Ár si pét možôv mêla; i šteroga zdaj máš, nej je tvoj môž, tô si istino právila. 19Velí njemi ta žena: Gospodne, vídim, ka si ti prorok. 20Očevje naši so na etom brêgi molili Bogá; i ví velíte, kâ je v Jerušálemi mesto, gde trbê moliti. 21Velí njê Jezuš: žena, veri meni, kâ príde vöra, gda ní na etom brêgi, ni vu Jerušálemi ne bodte molili Očo. 22Ví molite, šteroga neznate; mí molimo, šteroga známo záto, kâ je zveličanje z Židovov. 23Ali príde vöra i zdaj je, gda ti ístinski molitvárje molili bodo Očo vu Dühi i v ístini. Ár i Oča tákše íšče, naj ga molijo. 24Bôg je Düh; i ki ga molijo, vu Dühi i v istini ga morejo moliti. 25Velí njemi ta žena: znám, kâ Meššiáš príde, kí se velí Kristuš. Gda on príde, nazvêsti nám vsa. 26Velí njê Jezuš: jas sem, kí z tebom gučím. 27I nad têm so prišli vučenícke njegovi, i čüdivali so se, kâ je z ženôv gúčao; dönok je nišče nej erkao, ka spitávaš, ali ka gučíš žnjôv?
II.
28Nihála je záto ta žena svoj vrč, i odíšla je vu mesto, i velí tim lüdém: 29Pojdte, poglednite človeka, kí mi je vsa povedao, kakoli sem včiníla, jeli je nej on Kristuš? 30Vö so šli záto z mesta, i prišli so k njemi. 31Med têm so ga pa prosili vučenícke govoréči: Rabbi, jej. 32On njim pa erčé: mám jas jesti hráno, štero vi neznate. 33Pravili so záto vučenícke eden drügomi: jeli njemi je što prinesao jesti? 34Velí njim Jezuš: moja hrána je, naj činim tistoga volo, šteri me je poslao, i dokončam njegovo delo. 35Ne právite vi, kâ so ešče štirje mêseci, i potom žétva príde? Ovo velim vám, prizdignite očí vaše, i glédajte držéle, ár so že bêle k žétvi. 36I, ki ženja, nájem vzeme, i správi sád na žitek vekivečni, naj se, i kí sêja, k časi radüje, i kí ženja. 37Ár v tom je ta rêč istinska, kâ je drügi, kí sêja, i drügi je, kí ženja. 38Jas sem vás poslao žet, štero ste nej ví delali; drügi so delali, i ví ste šli notri vu njihovo delo. 39Z mêsta onoga so pa vnôgi z Šamaritánušov vervali vu njem za volo rêči te žené, svedočéče: kâ mi je praj vsa povedao, štera sem včiníla. 40Gda bi záto prišli k njemi ti Šamaritánuške, prosili so ga, naj pri njih ostáne. I ostano je tam dvá dní. 41I dosta več ji je vervalo za volo rêči njegove. 42I toj ženi so pravili: kâ nej več za tvojega guča volo verjemo. Ár smo samí čüli, i známo, kâ je ete zaistino te zveličitel svêta, Kristuš.
III.
43Po dvê dnévi je pa vö šô od tistec, i odíšao je vu Galileo. 44Ár je sám Jezuš svedočo, kâ prorok vu lastívnoj domovini nema poštenjá. 45Záto, gda bi prišao vu Galileo, prijéli so ga Galileánci, liki, ki so vsa vidili, ka je včíno v Jerušálemi vu svétki. Ár so i oni prišli na svétek.
IV.
46Prišao je záto Jezuš pá vu Káno Galilee, gde je včino z vodé vino. I bio je níki králíčni človek, šteroga sin je betežen bio vu Kapernaumi. 47Té slíšavši, kâ je Jezuš prišao z Judee vu Galileo, šô je k njemi i proso ga je, ka bi doli šô, i zvráčo bi siná njegovoga, ár je že vmirao. 48Erčé záto Jezuš njemi: či znamênja i čüda ne vidite, ne verjete. 49Velí njemi te králíčni človek: Gospodne, hodi doli prvle, liki merjé sin moj. 50Velí njemi Jezuš: idi, sin tvoj živé. I vervao je te človek toj rêči, štero njemi je Jezuš erkao, i odíšao je. 51Gda bi pa že doli šô, slugi njegovi so pred njega pribêžali i nazvêstili so njemi, govoréči: sin tvoj živé. 52Zvedávao je záto od njih vöro, v šteroj njemi je ležê grátalo. I erkli so njemi: včeraj okôli sédme vöre ga je nihála tréšlika. 53Spoznao je záto te oča, kâ je vu onoj vöri tô bilô, vu šteroj je njemi erkao Jezuš, kâ sin tvoj živé. I vervao je on i hiža njegova cêla. 54Tô je pá drügo znamênje včíno Jezuš, gda je prišao z Judee vu Galileo.
S'ha seleccionat:
:
Subratllat
Comparteix
Copia
Vols que els teus subratllats es desin a tots els teus dispositius? Registra't o inicia sessió
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!