Lükáč 17
17
XVII. TÁL.
I. Od spáke 1–10.
II. Od desét gobavcov 11–19.
III. Od prišestjá králevstva Božega 20–37.
I.
1Erčé pa vučeníkom: nemogôče je, kâ bi spáke nê prišle, jaj pa tomi, po kom prído. 2Bole bi njemi bilô, da bi se njemi mlinski kamen djáo okoli šinjeka njegovoga, i vrgao bi se vu môrje, liki ka bi spáčo ednoga z eti naj ménši. 3Kebzüjte. Či pa pregreší prôti tebi brat tvoj, poštrájfaj ga; i, či se povrné, odpüsti njemi. 4I či sedemkrát eden dén pregreší prôti tebi, i sedemkrát eden dén se povrné k tebi govoréči: žao mi je, odpüsti njemi. 5I erkli so Apoštolje Gospodni: povékšávaj nám vero. 6Erčé pa Gospôd: či máte vero liki horčično zrno, erčéte pa etoj malini: vtrgni se vö z korenjom i vsádi se vu môrje; bôgala de vás. 7Što pa z vás, kí má slugo slüžéčega, ali paséčega, gda notri v hižo príde z njive, njemi preci velí: hodi i sedi si k stoli? 8Jeli ne bode njemi velo: pripravi, naj večérjam, i opásani slüži mi, dokeč jêm i piém, i potom toga jej i pí ti. 9Jeli zahváli slugi onomi, ka je včíno ona, štera so njemi zapovêdana? ne štimam. 10Tak i ví, gda včinite vsa, štera so vám zapovêdana, erčite: kâ smo slugi nehasnoviti; ár, štera smo dužni bili činiti, li tá smo činili.
II.
11I prigôdilo se je, gda bi on šô vu Jerušálem, i on je prêk šô na srêdi po Šamárii i Galilei. 12I, gda bi on notri šô vu níko vés, srelo ga je desét gobavi možôv, kí so postanoli ôzdaleč. 13I oni so pozdignoli glás svoj govoréči: Jezuš, naš Mešter, smilüj se nad nami. 14I vidôči erčé njim: idite i pokážte se popom. I prigôdilo se je vu odhájanji njihovom očíščeni so. 15Eden pa ž njih vidôči, ka je ozdravo, povrno se je z velikim glásom dičéči Bogá. 16I spadno je na obráz pred nogé njegove zahválo njemi je; i tisti je bio Šamaritánuš. 17Odgovoréči pa Jezuš erčé: nej ji je desét očíščeni? gde ji je pa ti devét? 18Nej se ji je najšlo, kí bi se povrnoli i dáli bi díko Bôgi, nego ete tühénec. 19I erčé njemi: stani gori ino idi, vera tvoja je tebé zdržála.
III.
20Pítani pa od Farizenšov, gda príde králevstvo Bože, odgôvoro je njim i erkao: ne príde králevstvo Bože tak, ka bi je što várao. 21Ni ne bodo pravili: ovo eti, ali ovo tam je. Ár ovo králevstvo Bože je vu vami. 22Erčé pa vučeníkom: prído dnévi, gda bodete želeli ednoga ti dnévov Siná človečega viditi, i ne bodte ga vidili. 23I erčéjo vám: ovo eti, ali, tam je, nejdite, niti je ne nasledüjte. 24Ár, liki blísk, kí se zblísne z ednoga kraja, kí je pod nébov, i do drügoga pod nébov bodôčega kraja se svêti, tak bode i Sin človeči vu dnévi svojem. 25Potrêbno je pa njemi prvle vnôga trpeti i zavržti se od etoga národa. 26I, liki je bilô vu dnévi Noa, tak bode i vu dnévi Siná človečega. 27Jeli se, pilí so, ženili so se, i k možom so se dávale notri do tistoga dnéva, v šterom je notri šô Noa vu bárko; i prišla je povôden, i pogübíla je vse. 28Prispodobno líki je bilô i vu dnévi Lota, jeli so, pilí so, küpivali so, odávali so, zasajüvali so, cimprali so. 29V šterom dnévi je pa vö šô Lot z Šodome, spadno je ogen i žveplo z nébe, i pogübo je vse. 30Tak rávno bode v onom dnévi, v šterom se Sin človeči vjávi. 31Vu onom dnévi, kí bode na pokrivi, i posôda njegova vu hiži, doli naj nejde, ka bi jo vzéo; i, kí bode na pôli, rávno tak se naj ne povrné k onim, štera so odzajaj. 32Spômente se z Lotove žené. 33Kíkoli bode ískao düšo svojo obdržati, zgübi jo; i kíkoli jo zgübi, vžitki jo obdrži. 34Velim vám: v tistoj nôči bodeta dvá na ednoj posteli; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá. 35Dvê bodeta mlele vküp; ta edna se gori vzeme, i ta drüga se nihá. 36Dvá bodeta na njivi; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá. 37I odgovoréči erkli so njemi: gde, Gospodne? On pa erčé njim: gde je mrlinsko têlo, tam se vküp sprâvlajo orli.
Tällä hetkellä valittuna:
Lükáč 17: PREK28
Korostus
Jaa
Kopioi
Haluatko, että korostuksesi tallennetaan kaikille laitteillesi? Rekisteröidy tai kirjaudu sisään
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
Lükáč 17
17
XVII. TÁL.
I. Od spáke 1–10.
II. Od desét gobavcov 11–19.
III. Od prišestjá králevstva Božega 20–37.
I.
1Erčé pa vučeníkom: nemogôče je, kâ bi spáke nê prišle, jaj pa tomi, po kom prído. 2Bole bi njemi bilô, da bi se njemi mlinski kamen djáo okoli šinjeka njegovoga, i vrgao bi se vu môrje, liki ka bi spáčo ednoga z eti naj ménši. 3Kebzüjte. Či pa pregreší prôti tebi brat tvoj, poštrájfaj ga; i, či se povrné, odpüsti njemi. 4I či sedemkrát eden dén pregreší prôti tebi, i sedemkrát eden dén se povrné k tebi govoréči: žao mi je, odpüsti njemi. 5I erkli so Apoštolje Gospodni: povékšávaj nám vero. 6Erčé pa Gospôd: či máte vero liki horčično zrno, erčéte pa etoj malini: vtrgni se vö z korenjom i vsádi se vu môrje; bôgala de vás. 7Što pa z vás, kí má slugo slüžéčega, ali paséčega, gda notri v hižo príde z njive, njemi preci velí: hodi i sedi si k stoli? 8Jeli ne bode njemi velo: pripravi, naj večérjam, i opásani slüži mi, dokeč jêm i piém, i potom toga jej i pí ti. 9Jeli zahváli slugi onomi, ka je včíno ona, štera so njemi zapovêdana? ne štimam. 10Tak i ví, gda včinite vsa, štera so vám zapovêdana, erčite: kâ smo slugi nehasnoviti; ár, štera smo dužni bili činiti, li tá smo činili.
II.
11I prigôdilo se je, gda bi on šô vu Jerušálem, i on je prêk šô na srêdi po Šamárii i Galilei. 12I, gda bi on notri šô vu níko vés, srelo ga je desét gobavi možôv, kí so postanoli ôzdaleč. 13I oni so pozdignoli glás svoj govoréči: Jezuš, naš Mešter, smilüj se nad nami. 14I vidôči erčé njim: idite i pokážte se popom. I prigôdilo se je vu odhájanji njihovom očíščeni so. 15Eden pa ž njih vidôči, ka je ozdravo, povrno se je z velikim glásom dičéči Bogá. 16I spadno je na obráz pred nogé njegove zahválo njemi je; i tisti je bio Šamaritánuš. 17Odgovoréči pa Jezuš erčé: nej ji je desét očíščeni? gde ji je pa ti devét? 18Nej se ji je najšlo, kí bi se povrnoli i dáli bi díko Bôgi, nego ete tühénec. 19I erčé njemi: stani gori ino idi, vera tvoja je tebé zdržála.
III.
20Pítani pa od Farizenšov, gda príde králevstvo Bože, odgôvoro je njim i erkao: ne príde králevstvo Bože tak, ka bi je što várao. 21Ni ne bodo pravili: ovo eti, ali ovo tam je. Ár ovo králevstvo Bože je vu vami. 22Erčé pa vučeníkom: prído dnévi, gda bodete želeli ednoga ti dnévov Siná človečega viditi, i ne bodte ga vidili. 23I erčéjo vám: ovo eti, ali, tam je, nejdite, niti je ne nasledüjte. 24Ár, liki blísk, kí se zblísne z ednoga kraja, kí je pod nébov, i do drügoga pod nébov bodôčega kraja se svêti, tak bode i Sin človeči vu dnévi svojem. 25Potrêbno je pa njemi prvle vnôga trpeti i zavržti se od etoga národa. 26I, liki je bilô vu dnévi Noa, tak bode i vu dnévi Siná človečega. 27Jeli se, pilí so, ženili so se, i k možom so se dávale notri do tistoga dnéva, v šterom je notri šô Noa vu bárko; i prišla je povôden, i pogübíla je vse. 28Prispodobno líki je bilô i vu dnévi Lota, jeli so, pilí so, küpivali so, odávali so, zasajüvali so, cimprali so. 29V šterom dnévi je pa vö šô Lot z Šodome, spadno je ogen i žveplo z nébe, i pogübo je vse. 30Tak rávno bode v onom dnévi, v šterom se Sin človeči vjávi. 31Vu onom dnévi, kí bode na pokrivi, i posôda njegova vu hiži, doli naj nejde, ka bi jo vzéo; i, kí bode na pôli, rávno tak se naj ne povrné k onim, štera so odzajaj. 32Spômente se z Lotove žené. 33Kíkoli bode ískao düšo svojo obdržati, zgübi jo; i kíkoli jo zgübi, vžitki jo obdrži. 34Velim vám: v tistoj nôči bodeta dvá na ednoj posteli; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá. 35Dvê bodeta mlele vküp; ta edna se gori vzeme, i ta drüga se nihá. 36Dvá bodeta na njivi; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá. 37I odgovoréči erkli so njemi: gde, Gospodne? On pa erčé njim: gde je mrlinsko têlo, tam se vküp sprâvlajo orli.
Tällä hetkellä valittuna:
:
Korostus
Jaa
Kopioi
Haluatko, että korostuksesi tallennetaan kaikille laitteillesi? Rekisteröidy tai kirjaudu sisään
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!