Lükáč 10
10
X. TÁL.
I. Sededemsét vučeníkov vö poslanje i povrnênje 1–24.
II. Od toga med razbojníke spádnjenoga 25–37.
III. Od toga ednoga potrêbnoga 38–42.
I.
1Po etom je pa odébrao Gospôdi drügi sedemdesét vučéníkov, i poslao je je po dvá pred licom svojim vu vsáki váraš i mesto, kama je on bio idôči. 2Pravo je záto njim: žétve zaistino je vnogo, ti delavcov je pa malo; proste záto Gospodna te žétve, naj püsti vö delavce vu žêtvo svojo. 3Idite: ovo jas pošilam vás, liki ágnece, na srêdo med vuké. 4Ne noste mošnjé, ni turbe, niti črêvlov, i nikomi se na pôti ne poklánjajte. 5Vu štero hižo bodte notri šli, prvle erčite: mér etoj hiži. 6I, či bode tam sin méra, počiné nad njim mér vaš; či ga pa ne bode, na vás se nazáj povrné. 7Vu onoj hiži pa ostante, jejte i píte ona, štera so od njih pred vás djána. Ár je vrêden delavec nájema svojega. Ne bodte z hiže v hižo. 8I vu šterokoli mesto bodte notri šli, i vás gori primejo, jejte, ka pred vás denejo. 9I vráčte one, šteri so vu njem nemočni, i povejte njim: približalo se je k vám králevstvo Bože. 10Vu štero mesto pa bodte notri šli, i ne primejo vás, vö idôči na vilice njegove, ercite: 11I práh, kí se je na nás zgrabo z mesta vašega, doli vám ga zbríšemo. Dönok znájte, ka se je priblížalo k vám králevstvo Bože. 12Velim pa vám, ka Šodomitáncom vu onom dnévi lêžej bode, kako onomi mesti. 13Jaj tebi Korázim! jaj tebi Betžajda! ár da bi v Tíruši i Šidoni včinjene bilé té moči, štere včinjere vu vami, dávno bi se, v žakli i v pepéli sedéči, povrnoli. 14Dönok Tíruši i Šídoni ležêše bode vu sôdbi, kako vám. 15I tí Kapernaum, kí si notri do nébe zvíšeni, notri do pekla se poníziš. 16Ki vás poslüša, mené poslüša; i ki vás zavrže, mené zavrže; ki pa mené zavrže, zavrže onoga, ki je mené poslao. 17Povrnolo se je pa ti sedemdesét, z radostjom govoréči: Gospodne, i vrazjé se nám podávajo vu iméni tvojem. 18Erčé pa njim: vido sem šatana, liki bliskanjco, z nebés spadnjeno. 19Ovo dám vám oblást hoditi po kačaj i škorpii, i po vsoj môči nepriátela; i cilô nikaj vám ne bode škôdilo. 20Ali nad etim se ne radüjte, ka se vrazjé vám podávajo; radüjte se pa bole, ka so iména vaša gori zapisana vu nebésaj. 21Vu onoj vöri se je veselio v dühi Jezuš, i erkao je: hválo tebi dájem, Oča, Gospodne nébe i zémle, kasi skrio eta od ti môdri i spametni, i oznano si je tim máličkim! Zaistino Oča, ár je tak bíla dobra vola pred tebom. 22Vsa so meni dána od Očé mojega; i nišče nezna, što je Sin, nego Oča: i što je te Oča, nego Sin, i komi ga ščé Sin oznaniti. 23I obrnovši se k vučeníkom zôseb erčé: blážene so očí, štere vídijo, ká vi vídite. 24Ár velim vám: ka vnôgi prorocke i královje so šteli viditi, štera vi vídite, i nej so vidili; i čüti, štera vi čüjete, i nej so čüli.
II.
25I ovo pravdeník níki je gori stano, sküšávajôči njega i govoréči: vučitel, ka mi je činití, naj žítek vekivečni öroküjem? 26On pa erčé njemi: vu právdi ka je písano? kákda čtéš. 27On pa odgovoréči velí: lübi Gospodnoga Bogá tvojega z cêloga srcá tvojega, i z cêle düše tvoje, i z cêle môči tvoje, i z cêle pámeti; i bližnjega tvojega, liki samoga sebé. 28Erčé pa njemi Jezuš: prav si odgôvoro, tak číni, i žívo boš. 29On se je pa šteo spravičati, i erčé Jezuši: a što je moj blížnji? 30Podzajéči pa Jezuš erčé: eden človek je doli šô od Jerušálema v Jeriho, i spadno je med razbojnike, ki so ga i slekli i oranili i odíšli so, i niháli so ga na pô mrtvoga. 31Prigôdilo se je pa, da bi eden pop doli šô po onoj pôti; i gda bi ga vido, ogno se ga je. 32Prispodobno pa i Levíta na tô mesto, i pridôči i vidôči ga, ogno se ga je. 33Eden Šamaritánuš pa pôtniküvajôči prišao je k njemi, i vidôči ga, smilüvao se je. 34I pristôpivši zavézao je rane njegove, geto je v njé oli i víno vlejao, i djao ga je na svoje lastivno živinče, pelao ga je vu oštaríjo, i skrb je meo na njega. 35I vütro vö idôči, vö vrže dvá žukavca, dáo njiva je oštariáši, i erkao njemi je: mej skrb na njega; i či, kâ več potrošiš, jas, gda nazáj prídem, nazáj ti dám. 36Záto što se eti trê vidi tebi nâ blížešnji bidti toga spádnjenoga med razbojnike? 37On pa erčé: ki je miloščo ž njim včíno. Erkao je záto njemi Jezuš: Idi i tí prispodobno číni.
III.
38Prigôdilo se je pa, gda bi oni šli, i on notri idôči vu nikšo vesnico: edna žena pa z iménom Márta ga je prijéla vu hižo svojo. 39I tá je mêla sestro, štera se je zvála Mária; štera je sedéča pri nogáj Jezušovi, poslüšala rêč njegovo. 40Márta je pa paščliva bíla okoli vnôgoga slüženjá Postanovši pa erčé: Gospodne, ne máraš, ka me je sestra moja samo nihála slüžit? Povej ji záto, naj mi pomága. 41Odgovoréči pa erčé njê Jezuš: Márta, Márta, skrbíš se i paščiš se okolí vnôga. 42Edno je pa potrêbno. Mária si je pa te dober táo odebrála, šteri se ne vzeme od njé.
Currently Selected:
Lükáč 10: PREK28
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
Lükáč 10
10
X. TÁL.
I. Sededemsét vučeníkov vö poslanje i povrnênje 1–24.
II. Od toga med razbojníke spádnjenoga 25–37.
III. Od toga ednoga potrêbnoga 38–42.
I.
1Po etom je pa odébrao Gospôdi drügi sedemdesét vučéníkov, i poslao je je po dvá pred licom svojim vu vsáki váraš i mesto, kama je on bio idôči. 2Pravo je záto njim: žétve zaistino je vnogo, ti delavcov je pa malo; proste záto Gospodna te žétve, naj püsti vö delavce vu žêtvo svojo. 3Idite: ovo jas pošilam vás, liki ágnece, na srêdo med vuké. 4Ne noste mošnjé, ni turbe, niti črêvlov, i nikomi se na pôti ne poklánjajte. 5Vu štero hižo bodte notri šli, prvle erčite: mér etoj hiži. 6I, či bode tam sin méra, počiné nad njim mér vaš; či ga pa ne bode, na vás se nazáj povrné. 7Vu onoj hiži pa ostante, jejte i píte ona, štera so od njih pred vás djána. Ár je vrêden delavec nájema svojega. Ne bodte z hiže v hižo. 8I vu šterokoli mesto bodte notri šli, i vás gori primejo, jejte, ka pred vás denejo. 9I vráčte one, šteri so vu njem nemočni, i povejte njim: približalo se je k vám králevstvo Bože. 10Vu štero mesto pa bodte notri šli, i ne primejo vás, vö idôči na vilice njegove, ercite: 11I práh, kí se je na nás zgrabo z mesta vašega, doli vám ga zbríšemo. Dönok znájte, ka se je priblížalo k vám králevstvo Bože. 12Velim pa vám, ka Šodomitáncom vu onom dnévi lêžej bode, kako onomi mesti. 13Jaj tebi Korázim! jaj tebi Betžajda! ár da bi v Tíruši i Šidoni včinjene bilé té moči, štere včinjere vu vami, dávno bi se, v žakli i v pepéli sedéči, povrnoli. 14Dönok Tíruši i Šídoni ležêše bode vu sôdbi, kako vám. 15I tí Kapernaum, kí si notri do nébe zvíšeni, notri do pekla se poníziš. 16Ki vás poslüša, mené poslüša; i ki vás zavrže, mené zavrže; ki pa mené zavrže, zavrže onoga, ki je mené poslao. 17Povrnolo se je pa ti sedemdesét, z radostjom govoréči: Gospodne, i vrazjé se nám podávajo vu iméni tvojem. 18Erčé pa njim: vido sem šatana, liki bliskanjco, z nebés spadnjeno. 19Ovo dám vám oblást hoditi po kačaj i škorpii, i po vsoj môči nepriátela; i cilô nikaj vám ne bode škôdilo. 20Ali nad etim se ne radüjte, ka se vrazjé vám podávajo; radüjte se pa bole, ka so iména vaša gori zapisana vu nebésaj. 21Vu onoj vöri se je veselio v dühi Jezuš, i erkao je: hválo tebi dájem, Oča, Gospodne nébe i zémle, kasi skrio eta od ti môdri i spametni, i oznano si je tim máličkim! Zaistino Oča, ár je tak bíla dobra vola pred tebom. 22Vsa so meni dána od Očé mojega; i nišče nezna, što je Sin, nego Oča: i što je te Oča, nego Sin, i komi ga ščé Sin oznaniti. 23I obrnovši se k vučeníkom zôseb erčé: blážene so očí, štere vídijo, ká vi vídite. 24Ár velim vám: ka vnôgi prorocke i královje so šteli viditi, štera vi vídite, i nej so vidili; i čüti, štera vi čüjete, i nej so čüli.
II.
25I ovo pravdeník níki je gori stano, sküšávajôči njega i govoréči: vučitel, ka mi je činití, naj žítek vekivečni öroküjem? 26On pa erčé njemi: vu právdi ka je písano? kákda čtéš. 27On pa odgovoréči velí: lübi Gospodnoga Bogá tvojega z cêloga srcá tvojega, i z cêle düše tvoje, i z cêle môči tvoje, i z cêle pámeti; i bližnjega tvojega, liki samoga sebé. 28Erčé pa njemi Jezuš: prav si odgôvoro, tak číni, i žívo boš. 29On se je pa šteo spravičati, i erčé Jezuši: a što je moj blížnji? 30Podzajéči pa Jezuš erčé: eden človek je doli šô od Jerušálema v Jeriho, i spadno je med razbojnike, ki so ga i slekli i oranili i odíšli so, i niháli so ga na pô mrtvoga. 31Prigôdilo se je pa, da bi eden pop doli šô po onoj pôti; i gda bi ga vido, ogno se ga je. 32Prispodobno pa i Levíta na tô mesto, i pridôči i vidôči ga, ogno se ga je. 33Eden Šamaritánuš pa pôtniküvajôči prišao je k njemi, i vidôči ga, smilüvao se je. 34I pristôpivši zavézao je rane njegove, geto je v njé oli i víno vlejao, i djao ga je na svoje lastivno živinče, pelao ga je vu oštaríjo, i skrb je meo na njega. 35I vütro vö idôči, vö vrže dvá žukavca, dáo njiva je oštariáši, i erkao njemi je: mej skrb na njega; i či, kâ več potrošiš, jas, gda nazáj prídem, nazáj ti dám. 36Záto što se eti trê vidi tebi nâ blížešnji bidti toga spádnjenoga med razbojnike? 37On pa erčé: ki je miloščo ž njim včíno. Erkao je záto njemi Jezuš: Idi i tí prispodobno číni.
III.
38Prigôdilo se je pa, gda bi oni šli, i on notri idôči vu nikšo vesnico: edna žena pa z iménom Márta ga je prijéla vu hižo svojo. 39I tá je mêla sestro, štera se je zvála Mária; štera je sedéča pri nogáj Jezušovi, poslüšala rêč njegovo. 40Márta je pa paščliva bíla okoli vnôgoga slüženjá Postanovši pa erčé: Gospodne, ne máraš, ka me je sestra moja samo nihála slüžit? Povej ji záto, naj mi pomága. 41Odgovoréči pa erčé njê Jezuš: Márta, Márta, skrbíš se i paščiš se okolí vnôga. 42Edno je pa potrêbno. Mária si je pa te dober táo odebrála, šteri se ne vzeme od njé.
Currently Selected:
:
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!