Lükáč 9
9
IX. TÁL.
I. Dvanájset Apoštolov pošle predgat po Judei 1–6.
II. Ivani se gláva vzeme 7–9.
III. 5000 se ji nasiti 10–17.
IV. Od Kristušove osobe i preobrázenjá 18–36.
V. Z kisvênoga pojbára vrág vöide 37–45.
VI. Što bode náj vekši med vučenikmi 46–50.
VII. Kristuš krotko ide po Šamárii 51–56.
VIII. Trijé ščéjo Kristuša nasledüvati 57–62.
I.
1Gda bi pa vküp zézvao ti dvanájset vučeníkov svoji, dáo njim je môč i oblást nad vsêmi vragmí, i betéžne vráčiti. 2I poslao je je predgat králevstvo Bože, i vráčit te nemočne. 3I erčé njim: nikaj ne vzemte na pôt, niti palico, niti mošnjo, niti krüha, niti pêneze, niti dvê süknji ne mête. 4I vu štero hižo bodte notri šli, tam ostanfe i odnut vö nejdite. 5I kíkoli vás ne prímejo, vö idôči z mesta onoga i práh od nôg vaši kraj stepte, na svedôstvo prôti njim. 6Vô idôči pa šli so okôli po vesnicaj nazveščávajôči Evangeliom, i vráčivši povsud.
II.
7Čüo je pa Herodeš Štrták ona, štera so včinjena od njega vsa, i zadrgávao se je záto, ka je povêdano od níki, kâ je Ivan zbüdjen od mrtvi. 8Od níki pa, ka se je Eliáš vjavo; drügi pa, kâ je prorok, eden z ti stári, stano gori. 9I erčé Herodeš: Ivani sem jas glávo vzéo; što je pa ete, od šteroga jas eta čüjem? I ískao ga je viditi.
III.
10I gda bi se povrnoli Apoštolje, pripovedávali so njemi, šterakoli so činili. I k sebi je vzévši, odíšao je zôseb v püsto mesto onoga váraša, kí se zové Betžajda. 11To lüdstvo pa, gda bi zvedilo, nasledüvalo ga je; i prijavši je k sebi, gúčao njim je od králevstva Božega; i kí so zdrávje potrebüvali, zvráčo je je. 12Dén se je pa záčao nagíbati. Pristôpivši záto ti dvanájset, erkli so njemi: odpüsti lüdstvo, naj se idôči, vu okôli bodôča mêsta i vesnice raspüstíjo, ino si íščejo hráno; ár som eti vu püstom mesti. 13Erčé pa njim: dájte njim ví jesti. Oni so pa erkli: nemamo mi več, kak pét lêbov krüha, i dvê ribici; nego či bomo šli i küpimo za vso eto lüdstvo hráno. 14Ár ji je bilô okoli pét jezér možôv. Erkao je pa vučeníkom svojim: doli je posádte vsákšem sedênji po pétdesét. 15I včínili so tak; i doli so je posádili vse. 16On pa vzeme ti pét lêbov krüha i tivi dvê ribici, zglédne se v nébo, blagoslovo je je, i vlomo je, i dáo je vučeníkom, ka bi djáli pred lüdstvo. 17I jeli so, i nasitili so se vsi; i bilô je pobránoga, štero njim je ostanolo, drtinja dvanájset košárov.
IV.
18I zgôdilo se je, gda je on sám zôseb molo, ž njim so bili vučenícke; i pítao je je govoréči: koga me právi bidti lüdstvo? 19Oni pa odgovoréči erčéjo: Ivana krstitela, drügi pa Eliáša, drügi pa, kâ je nikši prorok z ti stári stano gori. 20Erčé pá njim: vi pa koga me právite bidti? Odgovoréči pa Peter erčé: Kristuša Siná Božega. 21On se je pa poprêto i zapovedao njim je, naj komi tô ne povêjo. 22Erkôči: ka trbê Sini človečemi vnogo trpeti, i zavržti se od ti starišov i vládnikov popovski i písáčov, i vmoriti, i na trétji dén gori stánoti. 23Erkao je pa k vsêm: či što ščé za menom pojti, naj zataji sám sebé, i vzeme križ svoj vsáki dén, i tak me nasledüje. 24Ár, kí bode šteo düšo svojo zdržati, zgübí jo; kí pa zgübí düšo svojo za mojo volo, té jo zdrží. 25Ár ka valá človeki, či ete cêli svêt dobi, sám sebé pa zgübi, ali zaprávi. 26Ár, kí se sramežlüje mené i moje rêči, toga se i Sin človeči sramežlüvao bode; gda príde vu díki svojoj i Očé i svéti Angelov. 27Velim pa vám istinsko: jeso eti niki stojéči, kí ne koštajo smrti, dokeč ne bodo vidili králevstva Božega. 28Prigôdilo se je pa po eti reči, liki na ôsmi dén; i k sebi vzévši Petra i Jakuba i Jánoša, gori je šô na brêg molit. 29I prigôdilo se je, gda bi on molo, pogléd obráza njegovoga je náčiši grátao, i gvant njegov je bio bêli i bliskajôči se. 30I ovo dvá možá sta gúčala ž njim, šteriva sta bilá Môšeš i Eliáš. 31Šteriva sta se skázala vu díki, i pravila sta vöidênje žítka njegovoga, kí se je meo spuniti v Jerušálemi. 32Na Petra pa, i kí so ž njim bilí, je veliki sen spadno. Predramivši se pa, vidili so díko njegovo, i tiva dvá možá ž njim stojéčiva. 33I prigôdilo se je, gda bi njidva odhájala od njega, erčé Peter Jezuši: Mešter, dobro je nám eti bidti; i napravmo trí šatore, ednoga tebi, i Môšeši ednoga, i ednoga Eliáši, neznajôči, ka právi. 34Gda bi pa eta on gúčao, postano je oblák i obsencao je je. Bojali so se pa, gda bi njidva notri vu oblák šla. 35I glás je včinjen z obláka govoréči: ete je moj lübeznivi Sin, njega poslüšajte. 36I vu bodôčem glási, nájden je Jezuš sám. Oni so pa mučali, i nikomi so nikaj nej pravili vu oni dnévi, štera so vidili.
V.
37Prigôdilo se je pa vu drügom dnévi doli idôči, oni z bregá, spravilo se je k njemi lüdstva vnogo. 38I ovo eden môž jo gori skričao med lüdstvom govoréči: Vučitel, prosim te, zgledni se na siná mojega, ár je moj jedinorodjeni. 39I ovo düh ga zgrábi, i taki kričí i trga ga z penami; i komaj odstôpi od njega, vküp ga strvši. 40I molo sem se vučeníkom tvojim, naj ga vö vržejo; i nej so ga mogli. 41Odgovoréči pa Jezuš erčé: oh národ neveren i preobrnjeni! kak dugo bom pri vás i trpo vás? pripelaj esi siná tvojega. 42Gda bi pa ešče k njemi šô, trgao ga je vrág i rasipávo. Poštráifao je pa Jezuš toga nečístoga dühá, i zvráčo je toga pojbára, i nazáj ga je dáo oči svojemi. 43Čüdivali so se pa vsi nad velikov zmožnostjov Božov. Gda bi se pa vsi čüdivali nad vsêm, štera je včíno Jezuš, erčé k vučeníkom svojim: 44Vzemte ví vu vüha vaša ete rečí. Ár se Sin človeči dá vu roké lüdi. 45Oni so pa nej razmeli eto rêč, i skrita je bíla od njih, da bi je nê razmili; i bojali so se ga pítati od té rêči.
VI.
46Zíšla je pa misel v njé, ka šteri ji bode vékši. 47Jezuš pa vidivši misli srcá njihovoga, gori je vzéo edno dête, i postavo je je pôleg sébe. 48I erčé njim: kíkoli gori prime edno tákše dête vu iméni mojem, mené príme; i kíkoli mené príme, prime onoga, kí je mené poslao. Ár kí je náj ménši med vsêmi vami, té bode veliki. 49Odgovoréči pa Jánoš erčé: Mešter, známo nikoga vu tvojem iméni zmetávajôčega vragé; i prepovedali smo njemi, ár te ne nasledüje za nami. 50I erčé njemi Jezuš: ne prepovedávajte. Ár, kí je nej prôti nám, z nami je.
VII.
51Prigôdilo se je pa, gda bi se spunili dnévi tá nazáj vzétja njegovoga, potrdo je svoj obráz, da bi šô v Jerušálem. 52I poslao je nazveščávce pred lícom svojim; i idôči šli so vu vés Šamaritánsko, da bi njemi pripravili mesto. 53I nej so ga gori prijali; kâ je obráz njegov bio idôči v Jerušálem. 54Vidôči pa vučenícke njegovi, Jakub i Jánoš, erčéta: Gospodne, ščéš, naj povêmo, da ogen doli ide od nébe, i pogübi je: liki je i Eliáš včíno. 55Obrnovši se pa poštrájfao je je, i erkao je: neznate, šteroga dühá ste ví. 56Ár je Sin človeči nej prišao düše lüdi pogibüvat, nego zdržávat. I šli so vu drügo vesnico.
VIII.
57Zgôdilo se je pa, gda bi oni šli po pôti, erčé niki k njemi: nasledüvao te bom, kamakoli boš šô, Gospodne! 58I erčé njemi Jezuš: lisice jame májo, i ftice nebeske gnêzda; ali Sin človeči nêma, gde bi si glavô nagno. 59Erčé pa drügomi: nasledüj me. On je pa erkao: Gospodne, dopüsti mi, naj idem prvle, i pokopam očo mojega. 60Erčé pa njemi Jezuš: niháj te mrtve pokápati svoje mrtve, tí pa idôči nazveščávaj králevstvo Bože. 61Erčé pa i drügi: nasledüvao te bom, Gospodne; ali prvle dopüsti mi, naj slobod vzemem od tísti, ki so vu hiži mojoj. 62Erčé pa njemi Jezuš: nišče, ki rokô svojo na plüg vrže, i gléda na ona, štera so odzajaj, je nej spodoben k králevstvi Božemi.
Currently Selected:
Lükáč 9: PREK28
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
Lükáč 9
9
IX. TÁL.
I. Dvanájset Apoštolov pošle predgat po Judei 1–6.
II. Ivani se gláva vzeme 7–9.
III. 5000 se ji nasiti 10–17.
IV. Od Kristušove osobe i preobrázenjá 18–36.
V. Z kisvênoga pojbára vrág vöide 37–45.
VI. Što bode náj vekši med vučenikmi 46–50.
VII. Kristuš krotko ide po Šamárii 51–56.
VIII. Trijé ščéjo Kristuša nasledüvati 57–62.
I.
1Gda bi pa vküp zézvao ti dvanájset vučeníkov svoji, dáo njim je môč i oblást nad vsêmi vragmí, i betéžne vráčiti. 2I poslao je je predgat králevstvo Bože, i vráčit te nemočne. 3I erčé njim: nikaj ne vzemte na pôt, niti palico, niti mošnjo, niti krüha, niti pêneze, niti dvê süknji ne mête. 4I vu štero hižo bodte notri šli, tam ostanfe i odnut vö nejdite. 5I kíkoli vás ne prímejo, vö idôči z mesta onoga i práh od nôg vaši kraj stepte, na svedôstvo prôti njim. 6Vô idôči pa šli so okôli po vesnicaj nazveščávajôči Evangeliom, i vráčivši povsud.
II.
7Čüo je pa Herodeš Štrták ona, štera so včinjena od njega vsa, i zadrgávao se je záto, ka je povêdano od níki, kâ je Ivan zbüdjen od mrtvi. 8Od níki pa, ka se je Eliáš vjavo; drügi pa, kâ je prorok, eden z ti stári, stano gori. 9I erčé Herodeš: Ivani sem jas glávo vzéo; što je pa ete, od šteroga jas eta čüjem? I ískao ga je viditi.
III.
10I gda bi se povrnoli Apoštolje, pripovedávali so njemi, šterakoli so činili. I k sebi je vzévši, odíšao je zôseb v püsto mesto onoga váraša, kí se zové Betžajda. 11To lüdstvo pa, gda bi zvedilo, nasledüvalo ga je; i prijavši je k sebi, gúčao njim je od králevstva Božega; i kí so zdrávje potrebüvali, zvráčo je je. 12Dén se je pa záčao nagíbati. Pristôpivši záto ti dvanájset, erkli so njemi: odpüsti lüdstvo, naj se idôči, vu okôli bodôča mêsta i vesnice raspüstíjo, ino si íščejo hráno; ár som eti vu püstom mesti. 13Erčé pa njim: dájte njim ví jesti. Oni so pa erkli: nemamo mi več, kak pét lêbov krüha, i dvê ribici; nego či bomo šli i küpimo za vso eto lüdstvo hráno. 14Ár ji je bilô okoli pét jezér možôv. Erkao je pa vučeníkom svojim: doli je posádte vsákšem sedênji po pétdesét. 15I včínili so tak; i doli so je posádili vse. 16On pa vzeme ti pét lêbov krüha i tivi dvê ribici, zglédne se v nébo, blagoslovo je je, i vlomo je, i dáo je vučeníkom, ka bi djáli pred lüdstvo. 17I jeli so, i nasitili so se vsi; i bilô je pobránoga, štero njim je ostanolo, drtinja dvanájset košárov.
IV.
18I zgôdilo se je, gda je on sám zôseb molo, ž njim so bili vučenícke; i pítao je je govoréči: koga me právi bidti lüdstvo? 19Oni pa odgovoréči erčéjo: Ivana krstitela, drügi pa Eliáša, drügi pa, kâ je nikši prorok z ti stári stano gori. 20Erčé pá njim: vi pa koga me právite bidti? Odgovoréči pa Peter erčé: Kristuša Siná Božega. 21On se je pa poprêto i zapovedao njim je, naj komi tô ne povêjo. 22Erkôči: ka trbê Sini človečemi vnogo trpeti, i zavržti se od ti starišov i vládnikov popovski i písáčov, i vmoriti, i na trétji dén gori stánoti. 23Erkao je pa k vsêm: či što ščé za menom pojti, naj zataji sám sebé, i vzeme križ svoj vsáki dén, i tak me nasledüje. 24Ár, kí bode šteo düšo svojo zdržati, zgübí jo; kí pa zgübí düšo svojo za mojo volo, té jo zdrží. 25Ár ka valá človeki, či ete cêli svêt dobi, sám sebé pa zgübi, ali zaprávi. 26Ár, kí se sramežlüje mené i moje rêči, toga se i Sin človeči sramežlüvao bode; gda príde vu díki svojoj i Očé i svéti Angelov. 27Velim pa vám istinsko: jeso eti niki stojéči, kí ne koštajo smrti, dokeč ne bodo vidili králevstva Božega. 28Prigôdilo se je pa po eti reči, liki na ôsmi dén; i k sebi vzévši Petra i Jakuba i Jánoša, gori je šô na brêg molit. 29I prigôdilo se je, gda bi on molo, pogléd obráza njegovoga je náčiši grátao, i gvant njegov je bio bêli i bliskajôči se. 30I ovo dvá možá sta gúčala ž njim, šteriva sta bilá Môšeš i Eliáš. 31Šteriva sta se skázala vu díki, i pravila sta vöidênje žítka njegovoga, kí se je meo spuniti v Jerušálemi. 32Na Petra pa, i kí so ž njim bilí, je veliki sen spadno. Predramivši se pa, vidili so díko njegovo, i tiva dvá možá ž njim stojéčiva. 33I prigôdilo se je, gda bi njidva odhájala od njega, erčé Peter Jezuši: Mešter, dobro je nám eti bidti; i napravmo trí šatore, ednoga tebi, i Môšeši ednoga, i ednoga Eliáši, neznajôči, ka právi. 34Gda bi pa eta on gúčao, postano je oblák i obsencao je je. Bojali so se pa, gda bi njidva notri vu oblák šla. 35I glás je včinjen z obláka govoréči: ete je moj lübeznivi Sin, njega poslüšajte. 36I vu bodôčem glási, nájden je Jezuš sám. Oni so pa mučali, i nikomi so nikaj nej pravili vu oni dnévi, štera so vidili.
V.
37Prigôdilo se je pa vu drügom dnévi doli idôči, oni z bregá, spravilo se je k njemi lüdstva vnogo. 38I ovo eden môž jo gori skričao med lüdstvom govoréči: Vučitel, prosim te, zgledni se na siná mojega, ár je moj jedinorodjeni. 39I ovo düh ga zgrábi, i taki kričí i trga ga z penami; i komaj odstôpi od njega, vküp ga strvši. 40I molo sem se vučeníkom tvojim, naj ga vö vržejo; i nej so ga mogli. 41Odgovoréči pa Jezuš erčé: oh národ neveren i preobrnjeni! kak dugo bom pri vás i trpo vás? pripelaj esi siná tvojega. 42Gda bi pa ešče k njemi šô, trgao ga je vrág i rasipávo. Poštráifao je pa Jezuš toga nečístoga dühá, i zvráčo je toga pojbára, i nazáj ga je dáo oči svojemi. 43Čüdivali so se pa vsi nad velikov zmožnostjov Božov. Gda bi se pa vsi čüdivali nad vsêm, štera je včíno Jezuš, erčé k vučeníkom svojim: 44Vzemte ví vu vüha vaša ete rečí. Ár se Sin človeči dá vu roké lüdi. 45Oni so pa nej razmeli eto rêč, i skrita je bíla od njih, da bi je nê razmili; i bojali so se ga pítati od té rêči.
VI.
46Zíšla je pa misel v njé, ka šteri ji bode vékši. 47Jezuš pa vidivši misli srcá njihovoga, gori je vzéo edno dête, i postavo je je pôleg sébe. 48I erčé njim: kíkoli gori prime edno tákše dête vu iméni mojem, mené príme; i kíkoli mené príme, prime onoga, kí je mené poslao. Ár kí je náj ménši med vsêmi vami, té bode veliki. 49Odgovoréči pa Jánoš erčé: Mešter, známo nikoga vu tvojem iméni zmetávajôčega vragé; i prepovedali smo njemi, ár te ne nasledüje za nami. 50I erčé njemi Jezuš: ne prepovedávajte. Ár, kí je nej prôti nám, z nami je.
VII.
51Prigôdilo se je pa, gda bi se spunili dnévi tá nazáj vzétja njegovoga, potrdo je svoj obráz, da bi šô v Jerušálem. 52I poslao je nazveščávce pred lícom svojim; i idôči šli so vu vés Šamaritánsko, da bi njemi pripravili mesto. 53I nej so ga gori prijali; kâ je obráz njegov bio idôči v Jerušálem. 54Vidôči pa vučenícke njegovi, Jakub i Jánoš, erčéta: Gospodne, ščéš, naj povêmo, da ogen doli ide od nébe, i pogübi je: liki je i Eliáš včíno. 55Obrnovši se pa poštrájfao je je, i erkao je: neznate, šteroga dühá ste ví. 56Ár je Sin človeči nej prišao düše lüdi pogibüvat, nego zdržávat. I šli so vu drügo vesnico.
VIII.
57Zgôdilo se je pa, gda bi oni šli po pôti, erčé niki k njemi: nasledüvao te bom, kamakoli boš šô, Gospodne! 58I erčé njemi Jezuš: lisice jame májo, i ftice nebeske gnêzda; ali Sin človeči nêma, gde bi si glavô nagno. 59Erčé pa drügomi: nasledüj me. On je pa erkao: Gospodne, dopüsti mi, naj idem prvle, i pokopam očo mojega. 60Erčé pa njemi Jezuš: niháj te mrtve pokápati svoje mrtve, tí pa idôči nazveščávaj králevstvo Bože. 61Erčé pa i drügi: nasledüvao te bom, Gospodne; ali prvle dopüsti mi, naj slobod vzemem od tísti, ki so vu hiži mojoj. 62Erčé pa njemi Jezuš: nišče, ki rokô svojo na plüg vrže, i gléda na ona, štera so odzajaj, je nej spodoben k králevstvi Božemi.
Currently Selected:
:
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!