Jánoš 5
5
V. TÁL.
I. Od 38 lêt betéžnoga 1–16.
II. Od Kristuša, kâ je v Sobotto vráčo, zagovárjanja 17–47.
I.
1Po eti dnévi je bio svétek Židovski, i gori je šô Jezuš v Jerušálem. 2Je pa vu Jerušálemi pri ovči vrátaj jezera, štera se velí Židovski Betešda, i pét trnácov má. 3Vu tistih je ležalo veliko vnožina betezníkov, slepcov, plantavi, i sühi čakajôči te vodé gíbanje. 4Ár je angel pôleg vrêmena doli šô vu jezero i zmôto je njé vodô. Záto, kí je prvle notri šô po mêšanji te vodé, ozdravo je, kakšté beteg si je meo. 5Bio je pa tam níki človek, kí je osentréseti lêt bio betežen. 6Toga, gda bi vido Jezuš ležéčega, i spoznavši, kâ je že dugo betežen, erčé njemi: ščéš zdrav bidti? 7Odgôvoro je pa te nemočen: Gospodne, človeka nemam, ka bi me, gda se voda zmôti, vu jezero vrgao, dokeč pa jas tá idem, drügi pred menom ide doli. 8Velí njemi Jezuš: stani gori, vzemi postelo tvojo i hodi. 9I preci je zdrav grátao te človek, i vzéo je postelo svojo, i hodo je. Bila je pa Sobotta vu onom dnévi. 10Pravili so záto židovje tomi ozdrávlenomi: Sobotta je, nej ti je slobodno tá nesti postelo. 11Odgôvoro je pa njim: kí me je zdravoga včíno, on mi je erkao: vzemi postelo tvojo, i hodi. 12Pítali so ga záto: što je tisti človek, kí ti je erkao: vzemi postelo tvojo, i hodi? 13Te zvráčeni je pa nej znao, što je. Ár se je Jezuš mekno med lüdstvo, štero je v tistom mesti bilô. 14Po eti najšao ga je Jezuš vu cérkvi, i erčé njemi: ovo, ozdravo si, več ne grêši, naj se ti kâ hüšega ne zgodí. 15Odíšao je te človek, i nazvêsto je Židovom, kâ je Jezuš tisti, kí ga je zdravoga včíno. 16I záto so preganjali Jezuša Židovje, i ískali so ga bujti, kâ je eta včíno v Sobotto.
II.
17Jezuš pa odgovori njim: Oča moj doséga mao dela, i jas delam. 18Záto so ga ešče bole ískali Židovje bujti, kâ je nej samo Sobotto prelomo, nego i za lastivnoga Očo je pravo Bogá, sebé glíhnoga činéči Bôgi. 19Záto je odgôvoro Jezuš, i erkao je njim: zaistino, zaistino velim vám, ne more Sin činiti od sébe nikaj, nego či kâ vídi Očo činéčega. Ár, štera on činí, tista i Sin rávno tak činí. 20Ár Oča lübi Siná, i vsa njemi káže, štera on činí; i vékša od eti pokáže njemi ešče dela, naj se vi čüdüjete. 21Ár, liki Oča zbüdjáva mrtve, i oživáva, tak i Sin, koga ščé, oživí. 22Ár Oča ne sôdi nikoga, nego je vso sodbo Síni dáo. 23Naj vsi poštüjo Siná, liki poštüjo Očo. Kí ne poštüje Siná, ne poštüje Očo, kí ga je poslao. 24Zaistino, zaistino velim vám: kâ, kí rêč mojo čüje, i verje onomi, kí je mené poslao, má žítek vekivečni, i vu sôdbo ne pride; nego je preišao z smrti vu žitek. 25Zaistino, zaistino velim vám: kâ pride vöra i zdaj je, gda ti mrtvi čüli bodo glás Siná Božega; i kí ga čüli bodo, živeli bodo. 26Ár, liki Oča má žítek vu sebi, tak je dáo i Síni, naj má žítek vu sebi. 27I dáo njemi je oblást i sôdbo činiti záto, kâ je Sin človeči. 28Ne čüdite se nad têm. Ár pride vöra, vu šteroj vsi, ki so vu grobáj, čüli bodo glás njegov. 29I vö bodo šli, ki so dobra činili, na žitka gori stánenjé, ki so pa hüda činili, na sôdbe gori stánenjé. 30Ne morem jas činiti od sébe nikaj. Kak čüjem, tak sôdim, i sôdba moja je pravična záto, kâ ne íščem mojo volo, nego volo Očé, kí me je poslao. 31Či jas svedočim od méne, svedôstvo moje je nej ístinsko. 32Drügi je, kí svedoči od méne; i znám, kâ je istinsko njegovo svedôstvo, štero svedoči od méne. 33Ví ste poslali k Ivani, i on je svedočo od ístine. 34Jas pa ne jemlém od človeka svedôstvo; nego tá právim, naj se vi zveličate. 35On je bio goréči i svetéči posvêt, ví ste se pa šteli li do vöre veseliti vu svetlosti njegovoj. 36Jas pa mám svedôstvo vékše od Ivana. Ár dela, štera mi je dáo Oča, naj je dokončam, dela, štera jas činím, svedočijo od méne, kâ me je Oča poslao. 37I, kí me je poslao, Oča, on je svedočo od méne. Niti glás njegov ste nej čüli nigdár, niti obráz njegov ste nej vidili. 38I rêč njegovo nemate obstojéčo vu sebi. Ár, šteroga je odposlao, tomi vi ne verjete. 39Zbrojávajte pisma, ár vi tak štimate, ka vu njih žitek vekivečni máte; i ona so, štera svedočijo od méne. 40I vi dönok neščete pridti k méni, naj žítek máte. 41Díko od lüdi ne jemlèm. 42Ali spoznao sem vás, kâ lübeznosti Bože nemate v sebi. 43Jas sem prišao vu imèni Očé mojega, i ne vzemete me gori. Či drügi príde vu svojem iméni, onoga gori vzemete. 44Kakda morete ví vervati, geto díko eden drügoga jemléte; i díko, štera je od samoga Bogá, ne íščete? 45Ne štímajte, kâ bi jas tôžo vás pri Oči. Je, kí vás tôži, Môšeš, vu kom se ví vüpate. 46Ár, da bi vervali Môšeši, vervali bi i meni, ár je od méne písao. 47Či pa njegovomi písmi ne verjete, kakda bi mojim rečam vervali?
S'ha seleccionat:
Jánoš 5: PREK28
Subratllat
Comparteix
Copia
Vols que els teus subratllats es desin a tots els teus dispositius? Registra't o inicia sessió
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!