Lükáč 19
19
XIX. TÁL.
I. Zakeuš se povrné 1–10.
II. Od plemenitoga človeka slugov 11–28.
III. Kristuš gêzdi v Jerušálem 29–40.
IV. Od Jerušálemske pogübelnosti 41–48.
I.
1I notri idôči skôz je šô po Jerihi. 2I ovo eden môž, po iméni zváni Zakeuš, kí je bio vládnik publikánušov, i té je bio bogat. 3I ískao je môduš viditi Jezuša, što je; i nej je mogao od lüdstva, ár je visokosti mále bio. 4I naprê bežéči pred njega, gori je šô na malino, da bi ga vido, ár je potom mogo mimoidti. 5I, kak je prišao na mesto, gori se zglednovši Jezuš, vido ga je, i erčé njemi: Zakeuš, šetüj doli idti, ár je dnes potrêbno meni vu tvojoj hiži ostánoti. 6I šetüvao je doli idti, i k sebi ga je príjao z radostjom 7I, kí so ga vidili, vsi so mrmrali govoréči: kâ je k grêšnomi môži šô notri počívat. 8Stojéči pa Zakeuš, erčé Gospodni: ovo, polovice poíštva mojega, Gospodne, dám siromákom; i či sem koga v kom vkano, nazáj njemi dám štirikrát teliko. 9Erčé pa njemi Jezuš: dnes je zveličanje etoj hiži včinjeno, geto je i on sin Abrahámov. 10Ár je prišao Sin človeči iskat, i zdržázat tô zgübleno.
II.
11Slíšavši pa oni eta priložéči, erčé eto príliko záto, kâ je blüzi bio k Jerušálemi, i oni so štímali, ka se preci má králevstvo Bože vjaviti. 12Erčé záto: človek níki dobroga roda je šô vu daleko držélo podzaímat sebi králevstvo, i nazáj se povrnôti. 13Prizové pa desét slugov svoji, i dáo njim je desét minov, i erkao je njim: tržte, dokeč nazáj prídem. (Edna mína včíni 30 tolarov). 14Mestánčarje njegovi so ga pa odürili i poslali so poselstvo za njim govoréči: neščemo, ka bi ete nad nami kralüvao. 15I prigôdilo se je, gda bi se on povrno, kak je podzájao to králevstvo, izvati velí tiste svoje sluge, kim je dáo pêneze, da bi spoznao, kakda je šteri tržo. 16Pridôči pa te prvi erčé: Gospodne, mína tvoja je desét min pridelala. 17I erčé njemi: veséli se dober sluga; da si nad náj ménšim veren bio, mej oblást nad desetimi mêstami. 18I prišao je te drügi govoréči: Gospodne, mína tvoja je pridelala pét min. 19Erčé pa i tomi: i tí boj nad petimi mêstami. 20I te drügi je prišao govoréči: Gospodne, ovo, mína tvoja, štero sem meo vu facalêgi djáno; 21Ár sem se bojo, ka si trdi človek; vzemeš, kama si nej djáo, iženjaš, štero si nej sêjao. 22Velí pa njemi: z tvoji vüst te sôdim, lagoji sluga. Znáš, ka sem jas trdi človek; vzemem, štero sem nej položo, i ženjam, štero sem nej sêjao. 23Zakaj si nej tak dáo pêneze moje na stol minjávcov, i jas pridôči bi je vzéo z žôjom. 24I tim tam stojéčim erčé: vzemte kraj od njega to míno, i dájte jo tomi, kí desét min má. 25I erčéjo njemi: Gospodne, tak má desét min. 26Ár velím vám: kâ vsákomi, ki má, se njemi dá; ki pa nema, i ka má, vzeme se od njega. 27Ali te nepriátele moje, one, kí so nej šteli, naj jas nad njimi kralüjem, pripelajte esi i spokolte je pred menom. 28I, da bi eta erkao, šô je pred njimi gori idôči vu Jerušálem.
III.
29I prigôdilo se je, gda bi se približávao v Betfágo i Betánio k gori, štera se zové olivecka, poslao je dvá vučeníka svojiva. 30Govoréči: idita vu to pred vami bodôčo vés, i notri idôča nájdeta žrbé privézano, na kom je ešče nikši človek nigdâr nej sedo; odvéžta je, i pripelajta je. 31I, či vama bode što pravo: zakaj je odvežüjeta? tak povêta njemi, kâ je Gospod potrebüje. 32Gda bi pa odíšla tiva poslana, najšla sta tak, liki njima je povedo. 33Gda sta pa ovdežüvala onedva to žrbé, erkli so njima gospodári njegovi: zakaj odvežüjeta to žrbé? 34Onedva sta pa erkla: Gospôd je potrebüje. 35I pelala sta je k Jezuši. I prestrla sta svoje gvante ua žrbé, i gori sta posádila Jezuša. 36Gda bi pa on šô, prestérali so gvant svoj na pôt. 37Gda bi se pa on približávao k strmci toga bregá oliveckoga, záčala je vsa vnožina ti vučeníkov, radüvajôča se, hváliti Bogá z velikim glásom za vse one, štere so vidili, močí. 38Govoréči: blagoslovleni Král, šteri ide vu iméni Gospodnovom; mér vu nébi, i dika na visíni. 39I níki Farizeuške so erkli z lüdstva njemi: Vučitel, poštrájfaj vučeníke tvoje. 40I odgovoréči erčé njim: velim vám, kâ, či eti bodo múčali, kaménje bode kríčalo.
IV.
41I, kak se je priblížo, vidôči to mêsto, jôkao je nad njim. 42Govoréči: da bi tí poznalo, i ešče vu etom tvojem dnévi, štera slišijo k méri tvojemi. Zdaj je pa skrito od ôči tvoji. 43Ár prídejo dnévi na tébe, i okôli tébe vržejo nepriátelje tvoji spice, i obsédejo te, i vküp te stísnejo na vse kraje. 44I zemlôv te zglíhajo, i siní tvoje vu tebi; i ne nihájo vu tebi kamen na kamni, ka si nej spoznalo vrêmen priglédanjá tvojega. 45I notri idôči vu cérkev, záčao je vö metati te odávajoče vu njê i küpivajôče. 46Govoréči njim: písano je: hiža moja je hiža molitvi; ví ste pa njô včínili razbojnikov jamo. 47I bio je vučéči vsáki dén vu cérkvi. Vládnicke popovski pa i pisáčke so ga iskali pogübiti, i ti prêdnji toga lüdstva. 48I nej so najšli; ka bi činíli. Ár je vse lüdstvo vísilo od njega, njega poslüšajôče.
S'ha seleccionat:
Lükáč 19: PREK28
Subratllat
Comparteix
Copia
Vols que els teus subratllats es desin a tots els teus dispositius? Registra't o inicia sessió
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!