Luka 20
20
Odkod Jezusova oblast
(Mt 21,23–27; Mr 11,27–33)
1Ko je nekega dne v templju učil ljudstvo in oznanjal evangelij, so pristopili véliki duhovniki in pismouki s starešinami 2in ga vprašali: »Povej nam, s kakšno pravico to delaš, ali kdo ti je dal to oblast?« 3Odgovoril jim je: »Tudi jaz vas bom nekaj vprašal. Povejte mi, 4ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi?« 5Premišljevali so in govorili med seboj: »Če odgovorimo. ‘Iz nebes,’ bo rekel: ‘Zakaj mu niste verjeli?’ 6Če mu pa odgovorimo: ‘Od ljudi,’ nas bodo vsi ljudje kamnali, ker so prepričani, da je Janez prerok.« 7Zato so odgovorili, da ne vedo, odkod. 8Jezus pa jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.«
Prilika o vinogradu in najemnikih
(Mt 21,33–46; Mr 12,1–12)
9Ljudstvu pa je začel pripovedovati tole priliko: »Neki človek je zasadil vinograd in ga dal v najem viničarjem, sam pa je za dalj časa odpotoval. 10Ko je prišel čas, je poslal k viničarjem služabnika, da bi mu dali od pridelka iz vinograda. Viničarji pa so ga pretepli in odslovili praznih rok. 11Nato je poslal drugega služabnika. Tega pa so ozmerjali, pretepli in odslovili praznih rok. 12Poslal je še tretjega, pa tudi tega so do krvi pretepli in vrgli ven. 13Tedaj je gospodar vinograda dejal: ‘Kaj naj storim? Svojega ljubljenega sina bom poslal, vsaj njega bodo spoštovali.’ 14Ko so ga viničarji zagledali, so se posvetovali in rekli: ‘To je dedič. Dajmo, ubijmo ga, da bo dediščina naša.’ 15Vrgli so ga iz vinograda in ubili. Kaj bo torej storil z njimi gospodar vinograda? 16Prišel bo in te viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim.« Ko so oni to slišali, so rekli: »Bog ne daj!« 17Ozrl se je po njih in rekel: »Kaj torej pomeni to, kar je pisano:
‘Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogelni kamen.’?
18Vsak, ki pade na ta kamen, se bo razbil, in na kogar on pade, ga bo zmečkal.« 19Pismouki in véliki duhovniki bi ga bili najraje pri priči prijeli, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so kajpak, da je s to priliko meril nanje.
Davek cesarju
(Mt 22,15–22; Mr 12,13–17)
20Prežali so nanj. K njemu so poslali vohune, ki so se delali pravične, da bi ga ujeli v besedi, tako da bi ga lahko izročili oblastem in pristojnosti deželnega poglavarja. 21Vprašali so ga: »Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš. Ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš božjo pot. 22Ali smemo cesarju dajati davek ali ne?« 23Spoznal je njihovo zvitost in jim rekel: 24»Pokažite mi denar! Čigavo podobo in napis ima?« Odgovorili so: »Cesarjevo.« 25Rekel jim je: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.« 26Tako ga niso mogli pred ljudmi ujeti v besedi. Čudili so se njegovemu odgovoru in umolknili.
Kako je z vstajenjem
(Mt 22,23–33; Mr 12,18–27)
27Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: 28»Učitelj, Mojzes nam je predpisal: ‘Če komu umrje brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame vdovo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.’ 29Bilo pa je sedem bratov. Prvi se je oženil in umrl brez otrok. 30Nato je vdovo vzel drugi, 31pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. 32Nazadnje je umrla tudi žena. 33Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« 34Jezus jim je odgovoril: »Ljudje tega sveta se ženijo in možijo, 35tisti, ki so vredni, da dosežejo oni svet in vstajenje od mrtvih, pa se ne bodo ne ženili ne možile. 36Tudi umreti ne bodo mogli več, ker so enaki angelom, saj so božji otroci in jih čaka vstajenje. 37Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes z gorečim grmom, ko je Gospoda imenoval: ‘Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov,’ 38Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« 39Nekaj pismoukov je tedaj pripomnilo: »Učitelj, dobro si povedal,« 40in niso ga upali še kaj vprašati.
Vprašanje o Davidovem sinu
(Mt 22,41–46; Mr 12,35–37)
41Vprašal pa jih je: »Kako morejo govoriti, da je Kristus Davidov sin? 42Saj vendar David sam pravi v knjigi psalmov:
‘Gospod je rekel mojemu Gospodu:
sédi na mojo desnico,
43 dokler ne položim tvojih sovražnikov
za podnožnik tvojih nog.’
44David ga torej imenuje ‘Gospod’, kako more biti potem njegov sin?«
Jezus svari pred pismouki
(Mt 23,1–36; Mr 12,38–40; Lk 11,37–54)
45Pred vso množico, ki ga je poslušala, je rekel svojim učencem: 46»Varujte se pismoukov, ki radi hodijo okrog v dolgih suknjah in jim je všeč, da jih ljudje na cesti pozdravljajo. Radi imajo prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah. 47Vdovam požirajo hiše, pri tem pa na videz pobožno opravljajo dolge molitve; té bo zadela hujša obsodba.«
S'ha seleccionat:
Luka 20: JUB
Subratllat
Comparteix
Copia
Vols que els teus subratllats es desin a tots els teus dispositius? Registra't o inicia sessió
JUB © 1990 United Bible Societies, izdalo Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!