Jánoš 12
12
XII. TÁL.
I. Z drágim mazalom se Kristuš namáže 1–11.
II. Jezuš na oselnici ide v Jerušálem 12–23.
III. Od v zemlo vržene pšenice 24–26.
IV. Kristuša Oča čüdno diči 27–36.
V. Židovske nevernosti zrok 37–50.
I.
1Prišao je záto Jezuš pred vüzmom z šestimí dnévi vu Betánio: gde je bio Lázar te mrtvi, šteroga je gori obüdo z mrtvi. 2Napravili so njemi záto tam večérjo: i Márta je slüžila; Lázar je pa eden bio z oni, kí so vküp doli seli. 3Vzéla je záto Mária eden fünt z právoga narduša dráge masti i mázala je nogé Jezušove i brísala je z vlasmi svojimi nogé njegove. Hiža je pa napunjena z dišom te mastí. 4Veli záto eden z vučenikov njegovi Júdaš Iškarioteš Šimonov sin on, ki ga je bodôči bio odati. 5Zakaj je tô mazalo nej odáno za tristô sódôv i dáno siromákom. 6Erkao je pa tô nej, ka bi skrb méo na siromáke: nego, kâ je tát bio i mošnjô je méo, i ona, štera so notri metali je on noso. 7Erkao je záto Jezuš: niháj jo; na dén pokopanja mojega je ona tô obdržála. 8Ár siromáke bodte vsigdár z sebom meli: mené pa ne bodete vsigdár meli. 9Spoznalo je záto dosta lüdstva z Židovov, kâ je tam bio: i prišli so nej za volo Jezuša samo; nego, da bi i Lázara vidili, šteroga je z mrtvi zbüdo. 10Tanáč so pa držali vládnicke popovski: kâ bi i Lázara bujli. 11Kâ so vnôgi Židovje za volo njega tá šli, i vervali so vu Jezuši.
II.
12Te drügi dén je pa vnogo lüdstva prišlo na svétek slišavši: kâ je prišao Jezuš vu Jerušálem. 13Vzéli so pálmove vejke i vö so šli pred njega i kričali so: Hožanna, blagoslovleni, kí ide vu iméni Gaspodnovom, král Izraelski. 14Najšao je pa Jezuš oslíča i na njega si je seo, liki je písano: 15Ne boj se či Šionska; ovo, král tvoj ide sedéči na oselnice žrbéti. 16Eta so pa nej spoznali vučenícke njegovi oprvič: nego, gda je odíčeni bio Jezuš, teda so se spômenoli; kâ so eta bilá od njega pisana; i ka so njemi tá včínili. 17Svedočilo je záto to lüdstvo; štero je ž njim bilô; kâ je Lázara z groba zváo i z mrtvi ga je zbüdo. 18Za toga volo je i pred njega šlo lüdstvo; kâ je čülo; kâ je tô znamênje včíno. 19Farizeuške so záto erkli sami vu sebi: vidite, kâ nikaj ne valáte? Ovo ves svêt za njim ide. 20Bilí so pa níki Grki z oni, ki so gori šli; da bì Bogá molili vu svétki. 21Tej so záto šli k Filippi, ki je bio od Betšajde Galilee; i prosili so ga govoréči: Gospodne, ščémo Jezuša viditi. 22Ide Filip i povej Andráši, i páli Andráš i Filip erčéta Jezuši. 23Jezuš njim je pa odgôvoro govorêči: prišla je vöra, naj se odíči Sin človeči.
III.
24Zaistino, zaistino velim vám: či zrno pšenično ne spádne vu zemlo, i zegnili, ono samo ostáne; či pa zegnili, vnogo sáda prinesé. 25Ki lübi düšo svojo, zgübi jo: i ki odürjáva düšo svojo na etom svêti, na žitek vekivečni jo zdrži. 26Či što meni slüži; mené naj nasledüje, i, gde som jas, tam bode moj sluga; i, či što mcni slüži, poštüvao ga bode Oča.
IV.
27Zdaj se je zburkala düša moja; i ka právim? Oča zdrži me od vöre ete. Ali za toga volo sem prišao vu tô vöro. 28Oča, odíči tvoje imé. Prišao je záto glás z nébe: i odičo sem i páli odíčim. 29To lüdstvo záto stojéče i slišavše erklo je: grmlajca se je zgodila. Drügi so pa pravili: angel njemi je gúčao. 30Odgôvoro je pa Jezuš i erkao: nej je té glas za mojo volo včinjeni; nego za vašo volo. 31Zdaj je sôdba etoga svêta: zdaj bode poglavník etoga svêta vö vrženi. 32I jas, či se zvisim od zemlé, vse bom za sebom vlêkao. 33(Tô je pa pravo znamenüvajôči z kákšov smrtjov njemi je mrêti). 34Odgôvorilo njemi je pa lüdstvo: mi smo čüli z právde, kâ Kristuš ostáne na veke; i kakda ti práviš, ka je potrêbno zvišenomi bidti Síni človečemi? Što je te Sin človeči? 35Erčé njemi záto Jezuš: ešče malo vrêmena je ta svetlost zvami; hodte, dokeč svetlost máte, naj vás kmica ne zapopádne. I, kí hodi vu kmici, nezna, kama ide. 36Dokéč svetlost máte; verte vu svetlosti: naj sinovje svetlosti bodete. Eta je gúčao Jezuš: i odidôči skrio se je od njih.
V.
37Či gli je pa teliko znamênja včino pred njimi: dönok so nej vervali vu njem; 38Naj se spuni rêč Ežaiáš proroka, ki je erkao: Gospodne, što je vervao našemi predganji; i rama Gospodnova komi se je oznánila? 39Za toga volo so nej mogli vervati; ár pá veli Ežaiáš: 40Oslêpo je njih oči i obtrdo je njihovo srce: naj ne vidijo z očmi i ne razmijo z srcom i povrnéjo se i zvráčim je. 41Eta je erkao Ežaiáš: gda je vido diko njegovo i gúčao je od njega. 42Prispodobnim tálom i z vládnikov so vnôgi vervali vu njem: ali za volo Farizeušov so ga nej vadlüvali; da bi se z správišča vö nê vrgli. 43Ár so bole lübili diko lüdi: liki diko Božo. 44Jezuš je pa kríčao i erkao: kí vu meni verje, ne verje vu meni; nego vu onom, kí me je poslao. 45I, kí mené vidí, vidi onoga; kí je mené poslao. 46Jas sem za svetlost na svêt prišao: naj vsáki ki vu meni verje, vu kmici ne ostáne. 47I, či što ne bode poslüšao reči moje i ne bode vervao, jas ga ne sôdim. Ár sem nej prišao záto; naj svêt sôdim: nego, naj svêt zdržim. 48Kí mené zavrže i ne vzeme gori reči moje: má, kí ga sôdi. Ta rêč, štero sem gúčao, ona ga bode sôdila na slêdnji dén. 49Ár sem jas sám od sébe nej prišao: nego, kí je mené poslao, Oča, on mi je zapovid dáo; ka morem praviti, ka gúčati. 50I znám: kâ je zapovid njegova žítek vekivečni. Záto, ka jas gučim, liki je velo meni Oča, tak gučim.
Currently Selected:
Jánoš 12: PREK28
ማድመቅ
Share
Copy
ያደመቋቸው ምንባቦች በሁሉም መሣሪያዎችዎ ላይ እንዲቀመጡ ይፈልጋሉ? ይመዝገቡ ወይም ይግቡ
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
Jánoš 12
12
XII. TÁL.
I. Z drágim mazalom se Kristuš namáže 1–11.
II. Jezuš na oselnici ide v Jerušálem 12–23.
III. Od v zemlo vržene pšenice 24–26.
IV. Kristuša Oča čüdno diči 27–36.
V. Židovske nevernosti zrok 37–50.
I.
1Prišao je záto Jezuš pred vüzmom z šestimí dnévi vu Betánio: gde je bio Lázar te mrtvi, šteroga je gori obüdo z mrtvi. 2Napravili so njemi záto tam večérjo: i Márta je slüžila; Lázar je pa eden bio z oni, kí so vküp doli seli. 3Vzéla je záto Mária eden fünt z právoga narduša dráge masti i mázala je nogé Jezušove i brísala je z vlasmi svojimi nogé njegove. Hiža je pa napunjena z dišom te mastí. 4Veli záto eden z vučenikov njegovi Júdaš Iškarioteš Šimonov sin on, ki ga je bodôči bio odati. 5Zakaj je tô mazalo nej odáno za tristô sódôv i dáno siromákom. 6Erkao je pa tô nej, ka bi skrb méo na siromáke: nego, kâ je tát bio i mošnjô je méo, i ona, štera so notri metali je on noso. 7Erkao je záto Jezuš: niháj jo; na dén pokopanja mojega je ona tô obdržála. 8Ár siromáke bodte vsigdár z sebom meli: mené pa ne bodete vsigdár meli. 9Spoznalo je záto dosta lüdstva z Židovov, kâ je tam bio: i prišli so nej za volo Jezuša samo; nego, da bi i Lázara vidili, šteroga je z mrtvi zbüdo. 10Tanáč so pa držali vládnicke popovski: kâ bi i Lázara bujli. 11Kâ so vnôgi Židovje za volo njega tá šli, i vervali so vu Jezuši.
II.
12Te drügi dén je pa vnogo lüdstva prišlo na svétek slišavši: kâ je prišao Jezuš vu Jerušálem. 13Vzéli so pálmove vejke i vö so šli pred njega i kričali so: Hožanna, blagoslovleni, kí ide vu iméni Gaspodnovom, král Izraelski. 14Najšao je pa Jezuš oslíča i na njega si je seo, liki je písano: 15Ne boj se či Šionska; ovo, král tvoj ide sedéči na oselnice žrbéti. 16Eta so pa nej spoznali vučenícke njegovi oprvič: nego, gda je odíčeni bio Jezuš, teda so se spômenoli; kâ so eta bilá od njega pisana; i ka so njemi tá včínili. 17Svedočilo je záto to lüdstvo; štero je ž njim bilô; kâ je Lázara z groba zváo i z mrtvi ga je zbüdo. 18Za toga volo je i pred njega šlo lüdstvo; kâ je čülo; kâ je tô znamênje včíno. 19Farizeuške so záto erkli sami vu sebi: vidite, kâ nikaj ne valáte? Ovo ves svêt za njim ide. 20Bilí so pa níki Grki z oni, ki so gori šli; da bì Bogá molili vu svétki. 21Tej so záto šli k Filippi, ki je bio od Betšajde Galilee; i prosili so ga govoréči: Gospodne, ščémo Jezuša viditi. 22Ide Filip i povej Andráši, i páli Andráš i Filip erčéta Jezuši. 23Jezuš njim je pa odgôvoro govorêči: prišla je vöra, naj se odíči Sin človeči.
III.
24Zaistino, zaistino velim vám: či zrno pšenično ne spádne vu zemlo, i zegnili, ono samo ostáne; či pa zegnili, vnogo sáda prinesé. 25Ki lübi düšo svojo, zgübi jo: i ki odürjáva düšo svojo na etom svêti, na žitek vekivečni jo zdrži. 26Či što meni slüži; mené naj nasledüje, i, gde som jas, tam bode moj sluga; i, či što mcni slüži, poštüvao ga bode Oča.
IV.
27Zdaj se je zburkala düša moja; i ka právim? Oča zdrži me od vöre ete. Ali za toga volo sem prišao vu tô vöro. 28Oča, odíči tvoje imé. Prišao je záto glás z nébe: i odičo sem i páli odíčim. 29To lüdstvo záto stojéče i slišavše erklo je: grmlajca se je zgodila. Drügi so pa pravili: angel njemi je gúčao. 30Odgôvoro je pa Jezuš i erkao: nej je té glas za mojo volo včinjeni; nego za vašo volo. 31Zdaj je sôdba etoga svêta: zdaj bode poglavník etoga svêta vö vrženi. 32I jas, či se zvisim od zemlé, vse bom za sebom vlêkao. 33(Tô je pa pravo znamenüvajôči z kákšov smrtjov njemi je mrêti). 34Odgôvorilo njemi je pa lüdstvo: mi smo čüli z právde, kâ Kristuš ostáne na veke; i kakda ti práviš, ka je potrêbno zvišenomi bidti Síni človečemi? Što je te Sin človeči? 35Erčé njemi záto Jezuš: ešče malo vrêmena je ta svetlost zvami; hodte, dokeč svetlost máte, naj vás kmica ne zapopádne. I, kí hodi vu kmici, nezna, kama ide. 36Dokéč svetlost máte; verte vu svetlosti: naj sinovje svetlosti bodete. Eta je gúčao Jezuš: i odidôči skrio se je od njih.
V.
37Či gli je pa teliko znamênja včino pred njimi: dönok so nej vervali vu njem; 38Naj se spuni rêč Ežaiáš proroka, ki je erkao: Gospodne, što je vervao našemi predganji; i rama Gospodnova komi se je oznánila? 39Za toga volo so nej mogli vervati; ár pá veli Ežaiáš: 40Oslêpo je njih oči i obtrdo je njihovo srce: naj ne vidijo z očmi i ne razmijo z srcom i povrnéjo se i zvráčim je. 41Eta je erkao Ežaiáš: gda je vido diko njegovo i gúčao je od njega. 42Prispodobnim tálom i z vládnikov so vnôgi vervali vu njem: ali za volo Farizeušov so ga nej vadlüvali; da bi se z správišča vö nê vrgli. 43Ár so bole lübili diko lüdi: liki diko Božo. 44Jezuš je pa kríčao i erkao: kí vu meni verje, ne verje vu meni; nego vu onom, kí me je poslao. 45I, kí mené vidí, vidi onoga; kí je mené poslao. 46Jas sem za svetlost na svêt prišao: naj vsáki ki vu meni verje, vu kmici ne ostáne. 47I, či što ne bode poslüšao reči moje i ne bode vervao, jas ga ne sôdim. Ár sem nej prišao záto; naj svêt sôdim: nego, naj svêt zdržim. 48Kí mené zavrže i ne vzeme gori reči moje: má, kí ga sôdi. Ta rêč, štero sem gúčao, ona ga bode sôdila na slêdnji dén. 49Ár sem jas sám od sébe nej prišao: nego, kí je mené poslao, Oča, on mi je zapovid dáo; ka morem praviti, ka gúčati. 50I znám: kâ je zapovid njegova žítek vekivečni. Záto, ka jas gučim, liki je velo meni Oča, tak gučim.
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!