Lükáč 17
17
XVII. TÁL.
I. Od spáke 1–10.
II. Od desét gobavcov 11–19.
III. Od prišestjá králevstva Božega 20–37.
I.
1Erčé pa vučeníkom: nemogôče je, kâ bi spáke nê prišle, jaj pa tomi, po kom prído. 2Bole bi njemi bilô, da bi se njemi mlinski kamen djáo okoli šinjeka njegovoga, i vrgao bi se vu môrje, liki ka bi spáčo ednoga z eti naj ménši. 3Kebzüjte. Či pa pregreší prôti tebi brat tvoj, poštrájfaj ga; i, či se povrné, odpüsti njemi. 4I či sedemkrát eden dén pregreší prôti tebi, i sedemkrát eden dén se povrné k tebi govoréči: žao mi je, odpüsti njemi. 5I erkli so Apoštolje Gospodni: povékšávaj nám vero. 6Erčé pa Gospôd: či máte vero liki horčično zrno, erčéte pa etoj malini: vtrgni se vö z korenjom i vsádi se vu môrje; bôgala de vás. 7Što pa z vás, kí má slugo slüžéčega, ali paséčega, gda notri v hižo príde z njive, njemi preci velí: hodi i sedi si k stoli? 8Jeli ne bode njemi velo: pripravi, naj večérjam, i opásani slüži mi, dokeč jêm i piém, i potom toga jej i pí ti. 9Jeli zahváli slugi onomi, ka je včíno ona, štera so njemi zapovêdana? ne štimam. 10Tak i ví, gda včinite vsa, štera so vám zapovêdana, erčite: kâ smo slugi nehasnoviti; ár, štera smo dužni bili činiti, li tá smo činili.
II.
11I prigôdilo se je, gda bi on šô vu Jerušálem, i on je prêk šô na srêdi po Šamárii i Galilei. 12I, gda bi on notri šô vu níko vés, srelo ga je desét gobavi možôv, kí so postanoli ôzdaleč. 13I oni so pozdignoli glás svoj govoréči: Jezuš, naš Mešter, smilüj se nad nami. 14I vidôči erčé njim: idite i pokážte se popom. I prigôdilo se je vu odhájanji njihovom očíščeni so. 15Eden pa ž njih vidôči, ka je ozdravo, povrno se je z velikim glásom dičéči Bogá. 16I spadno je na obráz pred nogé njegove zahválo njemi je; i tisti je bio Šamaritánuš. 17Odgovoréči pa Jezuš erčé: nej ji je desét očíščeni? gde ji je pa ti devét? 18Nej se ji je najšlo, kí bi se povrnoli i dáli bi díko Bôgi, nego ete tühénec. 19I erčé njemi: stani gori ino idi, vera tvoja je tebé zdržála.
III.
20Pítani pa od Farizenšov, gda príde králevstvo Bože, odgôvoro je njim i erkao: ne príde králevstvo Bože tak, ka bi je što várao. 21Ni ne bodo pravili: ovo eti, ali ovo tam je. Ár ovo králevstvo Bože je vu vami. 22Erčé pa vučeníkom: prído dnévi, gda bodete želeli ednoga ti dnévov Siná človečega viditi, i ne bodte ga vidili. 23I erčéjo vám: ovo eti, ali, tam je, nejdite, niti je ne nasledüjte. 24Ár, liki blísk, kí se zblísne z ednoga kraja, kí je pod nébov, i do drügoga pod nébov bodôčega kraja se svêti, tak bode i Sin človeči vu dnévi svojem. 25Potrêbno je pa njemi prvle vnôga trpeti i zavržti se od etoga národa. 26I, liki je bilô vu dnévi Noa, tak bode i vu dnévi Siná človečega. 27Jeli se, pilí so, ženili so se, i k možom so se dávale notri do tistoga dnéva, v šterom je notri šô Noa vu bárko; i prišla je povôden, i pogübíla je vse. 28Prispodobno líki je bilô i vu dnévi Lota, jeli so, pilí so, küpivali so, odávali so, zasajüvali so, cimprali so. 29V šterom dnévi je pa vö šô Lot z Šodome, spadno je ogen i žveplo z nébe, i pogübo je vse. 30Tak rávno bode v onom dnévi, v šterom se Sin človeči vjávi. 31Vu onom dnévi, kí bode na pokrivi, i posôda njegova vu hiži, doli naj nejde, ka bi jo vzéo; i, kí bode na pôli, rávno tak se naj ne povrné k onim, štera so odzajaj. 32Spômente se z Lotove žené. 33Kíkoli bode ískao düšo svojo obdržati, zgübi jo; i kíkoli jo zgübi, vžitki jo obdrži. 34Velim vám: v tistoj nôči bodeta dvá na ednoj posteli; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá. 35Dvê bodeta mlele vküp; ta edna se gori vzeme, i ta drüga se nihá. 36Dvá bodeta na njivi; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá. 37I odgovoréči erkli so njemi: gde, Gospodne? On pa erčé njim: gde je mrlinsko têlo, tam se vküp sprâvlajo orli.
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!